FOTO: Predstavili posthumno pesniško zbirko Ernesta Ružiča Odhajanja

V torek, 24. oktobra, so v avli Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota predstavili posthumno pesniško zbirko Ernesta Ružiča z naslovom Odhajanja.

S knjigo se izdajatelja Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja ARGO poklanjata spominu na svojega dolgoletnega sodelavca, slovenskega pisatelja in pesnika Ernesta Ružiča.

Knjigo je predstavil njen urednik Franci Just, članice društva Argo Norma Bale, Simona Cizar, Dragica Haramija, Vesna Radovanovič in Darka Tancer Kajnih pa so ob spremljavi avtorske glasbe Mateja Končana Kleemarja izvedle recital »Izlušči besedo« z izbranimi pesmimi iz literarne zapuščine Ernesta Ružiča.

Ernest Ružič ostaja v spominu mnogih, s svojim novinarskim in literarnim delom se je zasidral tudi v kolektivni kulturni spomin Slovencev v matični domovini, slovenske narodne skupnosti na Madžarskem in avstrijskem Štajerskem ter gradiščanskih Hrvatov. Njegovo leposlovno snovanje in objavljanje – ob štiridesetletnem konstantnem novinarskem delu – se je zgostilo v dveh obdobjih: v letih 1967-1980 in 1997-2018.

Na slovensko literarno prizorišče je stopil leta 1967 s pesniško zbirko Ljudje, človek, ljudje. Ni mu bilo dano, da bi dočakal izid svojih zadnjih dveh literarnih del, knjige memoarske proze Na bregi trnina in sedaj izdane pesniške zbirke Odhajanja. V njej so zbrane njegove še neobjavljene pesmi, kakor jih je že sam predvidel v osnutku te pesniške zbirke ter neobjavljene pesmi iz let 2016-2018.

Poezija Ernesta Ružiča – tudi v tej zbirki – je kompleksna, morda celo nekoliko hermetična. Spričo modernistične metafore, pomenske večplastnosti, intertekstualnih navezav in simboličnosti bralsko potovanje po njej ni lahkoten sprehod, prej zahteven orientacijski pohod, ki nikoli ni končan, saj vsako ponovno branje njegovih pesmi razpira nove pomenske odtenke in ponuja nove uvide. Hkrati pa njegova pesniška pokrajina s svojo večpomenskostjo omogoča, da po njej ubiramo različne bralske poti, avtorja in njegovo poezijo predstavi urednik Just.

V svoji poeziji – tudi v tej posthumni pesniški zbirki – Ernest Ružič prisluškuje predvsem tisti največji zagonetki, skrivnosti našega bivanja. Skuša razbrati šepet in razvozlati še nenapisan jezik, s katerim se začenjamo in ki ga ponesemo onkraj. Razpira spoznanje, da so eksistencialna gotovost, trdnost sveta in človekova celovitost delibab (privid), kot je naslovil eno svojih osrednjih pesniških knjig. Morda je privid tudi to, da nam bo uspelo dati svojemu bivanju polni smisel.

A hkrati je poezija Ernesta Ružiča prežeta z gotovostjo, da niso privid naša prizadevanja, da bi to dosegli, in naša bivanjska iskanja. Ernest Ružič je svoje bivanje osmislil tudi s poezijo, za katero je verjel, da lahko njen zven preglasi zamolklo bobnenje minljivosti, tako kot v krogotoku življenja in smrti zmeraj vzbrsti življenje. Njegova pesem ni hvalnica in ne budnica, ni psalm in ne balada, predvsem je iskanje. Je pesem za tiste, ki se iščemo in si želimo iskati.

Ernest Ružič se je rodil leta 1941 v Peskovcih na Goričkem. Na mariborski pedagoški akademiji je študiral slovenski, srbohrvaški in makedonski jezik. Živel je v Murski Soboti, kjer je po dolgotrajni bolezni leta 2020 umrl. Za svojo poklicno pot si je izbral novinarstvo. Poleg obsežnega novinarskega dela je tudi pesnik in pisatelj. Izdal je tri romane in osem pesniških zbirk, nekatere v sodelovanju z drugimi avtorji. Bil je sourednik več zbornikov, ki jih je izdala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. Leta 2011 ga je predsednik Republike Slovenije Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge Republike Slovenije »za razvoj in ohranjanje Slovencev na Madžarskem in za ustvarjanje plodnih stikov in sodelovanja med Republiko Madžarsko in Republiko Slovenijo«. 

Več fotografij v spodnji galeriji ...