10 pridelkov, ki uničujejo naš planet

Ali veste, da kar nekaj pridelkov, ki jih jemo vsak dan, dejansko uničuje naš planet? Gojenje določenih pridelkov je namreč povezano z uničevanjem gozdov, izgubo biotske raznovrstnosti, degradacijo tal in onesnaženjem vode, kar ima dolgoročne posledice za naše okolje.

Kmetijstvo je temelj človeške civilizacije, ki zagotavlja hrano in vire, potrebne za naše preživetje. Vendar pa niso vse kmetijske prakse ustvarjene enake in gojenje nekaterih poljščin v svetovnem merilu je povzročilo znatne okoljske posledice.

Ti vključujejo krčenje gozdov in izgubo biotske raznovrstnosti, degradacijo tal in onesnaženje vode. Vpliv teh poljščin pravzaprav sega daleč onkraj jedilne mize.

10. Kava

Globalna zaljubljenost v kavo, v povprečju 2,7 skodelice na osebo na dan in skupaj okoli dve milijardi popitih skodelic po vsem svetu, ima skrito ceno: znaten ogljični odtis, ki prispeva k podnebnim spremembam. Ta odtis ni le posledica kave, ki jo pijemo, temveč celotnega življenjskega cikla kave, vključno z gojenjem, predelavo, pakiranjem in varjenjem. Proizvodna faza kave največ prispeva k njenemu ogljičnemu odtisu, saj predstavlja 40 % do 80 % celotnega emisije. To je posledica vključenih intenzivnih kmetijskih praks, kot so namakanje, gnojenje in uporaba pesticidov, ki so se poslabšali s prehodom s tradicionalne kave, gojene v senci, na nasade, izpostavljene soncu. Zgodovinsko gledano je gojenje kave preoblikovalo občutljive ekosisteme v tropskih in subtropskih območjih, kar je povzročilo zmanjšanje biotske raznovrstnosti zaradi poseka dreves za širitev nasadov ter obsežne uporabe kemičnih gnojil in pesticidov.

9. Kakav

Pot od kakavovih zrn do čokoladne tablice ni tako sladka, kot bi si kdo mislil, še posebej če upoštevamo njen vpliv na okolje. Čokolada, ki izvira iz Amerike pred več kot 2000 leti, je postala globalna razvada. Vendar pa je njegova proizvodnja polna izzivov, zlasti v Zahodni Afriki, kjer se po ocenah pridela 70 % kakavovih zrn na svetu. Regija se sooča z dvojno grožnjo podnebnih sprememb, ki poslabšujejo vročino in sušo, ki škoduje kakavovim drevesom, in socialno-ekonomskih bojev lokalnih kmetov. Povpraševanje po kakavu narašča, vendar je dobavna veriga pod pritiskom. Kakavova drevesa, ki potrebujejo eno leto, da proizvedejo kakav za samo pol kilograma čokolade, se starajo in postajajo manj produktivna. Poleg tega industrijo zaznamujejo pomembna okoljska in etična vprašanja kot je otroško delo.

8. Pšenica

Pšenica, glavna sestavina človeške civilizacije že več kot 10.000 let, je pod drobnogledom okolja zaradi svojega načina gojenja. Pokriva tako veliko območje kot Grenlandija, svetovni odtis pšenice pa je ogromen, pri čemer imajo sintetična gnojila osrednjo vlogo pri njeni proizvodnji. Ta gnojila povečujejo pridelek, a prispevajo tudi k okoljskim težavam, kot so podnebne spremembe, cvetenje alg in oceanska mrtva območja kot posledica odtok hranil. Študija iz leta 2017 je pokazala, da največji vpliv štruce kruha na okolje izvira iz gnojil, ki se uporabljajo za pridelavo pšenice. Zanašanje na takšna gnojila ne ogroža le vodnih ekosistemov, temveč predstavlja tudi 5 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. Odtok teh gnojil povzroča cvetenje strupenih alg in mrtve cone, kar resno vpliva na morsko življenje. Poleg tega pridelava pšenice zahteva veliko količino vode, takoj za rižem, in vključuje uporabo pesticidov, ki lahko poškodujejo biotsko raznovrstnost.

7. Banane

Banane, kot jih poznamo, so obsojene na propad, saj se industrija banan sooča s kompleksno mrežo okoljskih, družbenih in korporativnih izzivov, ki pomembno vplivajo tako na ekosisteme kot na ljudi v dobavni verigi. V središču teh vprašanj je intenzivna uporaba agrokemikalij, ki ne le opustošijo ekosisteme, ampak predstavljajo tudi resna tveganja za zdravje delavcev. V industriji prevladuje nekaj multinacionalnih podjetij, vendar pa so supermarketi tisti, ki imajo zdaj največ moči, pogosto na račun delavcev, ki zaslužijo pičlih 4-9 % skupne vrednosti banan. To neravnovesje je privedlo do »tekme proti dnu«, kjer prizadevanje za nižje cene in ukrepe za zniževanje stroškov s strani teh podjetij še poslabša nepoštene trgovinske prakse in slabe delovne pogoje. Okoljski davek gojenja banan je oster, z monokulturnimi praksami in velikimi uporaba pesticidov vodi do onesnaženja vode, erozije tal in izgube biotske raznovrstnosti. Sorta Cavendish, ki prevladuje v svetovni trgovini, zahteva znatne kemične vložke zaradi svoje dovzetnosti za škodljivce in bolezni. Na žalost se vpliv na okolje še poveča, če upoštevamo, da je treba banane prevažati v zahodne države, pri čemer se sproščajo znatne količine CO2 in znatno prispeva k podnebju sprememba.

6. Sladkorni trs

Gojenje sladkornega trsa je pomembna svetovna industrija, ki zaseda približno 65 milijonov hektarjev (26 milijonov hektarjev) po vsem svetu. To je precejšen znesek, saj nekatere države namenijo več kot četrtino svojih kmetijskih površin zgolj za njegovo rast in pridelavo. Ta poseben pridelek, ki je popolnoma sestavni del naše svetovne porabe sladkorja, ima okoljski odtis, ki je precejšen in pogosto spregledan. Izkazalo se je, da postopek njegove pridelave v veliki meri prispeva k onesnaževanju sladke vode. ekosistemi. To onesnaženje povzročajo onesnaževalci, kot so mulj, gnojila in kemična gošča iz mlinov, ki so vsi stranski produkti proizvodnega procesa sladkornega trsa. Ti onesnaževalci predstavljajo veliko grožnjo koralnim ekosistemom, saj povzročajo znatno škodo na mestih, kot sta Veliki koralni greben, eno najbolj biološko raznovrstnih morskih območij na svetu, in Srednjeameriški greben.

5. Riž

Riž, primarni vir hrane, ki preživlja milijarde ljudi po vsem svetu, je zaradi svojega pomembnega vpliva na okolje pod intenzivnim nadzorom. Pridelovanje tega bistvenega žita znatno prispeva k emisijam toplogrednih plinov, kar je približno enako emisijam iz 1200 elektrarn na premog, navaja poročilo Sklada za zaščito okolja (EDF). Tradicionalna metoda gojenja riža običajno vključuje poplavljanje riževih polj. Čeprav ta praksa učinkovito nadzoruje širjenje plevela, ni nujno potrebna za uspešno rast in gojenje riža. Vendar ta praksa poplav vodi do proizvodnje metana, škodljivega toplogrednega plina, saj se mikrobi hranijo z razpadajočo rastlinsko snovjo v premočeni zemlji. Ta proces prispeva k približno 12 % svetovnih letnih emisij metana. Predlagane alternative nenehnemu poplavljanju riževih polj, kot je menjavanje mokrih in suhih pogojev, predstavljajo svoj nabor izzivov in potencialnih vplivov na okolje. Ta posebna metoda gojenja lahko nehote poveča proizvodnjo dušikovega oksida, toplogrednega plina, ki je bistveno močnejši od ogljikovega dioksida. To povečanje je posledica interakcije med kisikom in dušikom v tleh. Dilema, s katero se soočajo znanstveniki in kmetje, je najti ravnovesje med prekomerno porabo vode, ki lahko spodbudi proizvodnjo metana, in nezadostno porabo vode, ki lahko vodi do povišanih ravni dušikovega oksida.

4. Bombaž

Bombaž, ki je priznan kot najbolj razširjena in donosna neprehrambena rastlina po vsem svetu, ima ključno vlogo pri podpori preživetja več kot 250 milijonov ljudi. Prispeva tudi k skoraj 7 % celotne delovne sile v državah v razvoju, kar poudarja njegov globalni gospodarski pomen. Kljub nespornim gospodarskim koristim bombažne industrije pa sedanje metode proizvodnje bombaža predstavljajo pomembne okoljske izzive. Ti izzivi so postavili trajnost industrije v ostro pozornost in poudarili nujno potrebo po reševanju teh vprašanj. Glavna področja, ki vzbujajo skrb, so intenzivna uporaba agrokemikalij, ogromna poraba vode, huda erozija tal in pretvorba habitatov, ki vsa škodljivo vpliva na okolje. Bombažna industrija je zloglasna porabnica vode. Tradicionalne namakalne prakse pogosto povzročijo znatne izgube sladke vode, ki jih še poslabšajo neučinkoviti sistemi upravljanja z vodo. Ta prekomerna poraba vode ne le izčrpava naše dragocene vodne vire, ampak tudi stopnjuje svetovno vodno krizo. Celovitost tal je še ena žrtev gojenja bombaža. Neprekinjeno gojenje bombaža izčrpava hranila v tleh, kar sčasoma vodi v njihovo degradacijo. To sili kmete, da se širijo na nova območja, kar povzroča nadaljnjo degradacijo okolja in prispeva k izgubi naravnih habitatov.

3. Koruza

Ugotovljeno je bilo, da pridelava koruze pomembno prispeva k onesnaženosti zraka, kar je zelo zaskrbljujoče v državah z ekstenzivnimi kmetijskimi dejavnostmi. Ta problem je še posebej izrazit zaradi prevladujoče uporabe gnojil v procesu pridelave koruze, ki v naše ozračje sprošča škodljive dušikove okside. Ta praksa ne le poruši občutljivo ravnovesje plinov v našem okolju, ampak predstavlja tudi resna tveganja za zdravje ljudi in drugih živi organizmi. To težavo še dodatno zaostruje dejstvo, da lahko pesticidi, ki se uporabljajo pri gojenju koruze, lebdijo po zraku in onesnažijo območja, ki so daleč od prvotnih mest uporabe, kar poveča obseg njihovega vpliva na okolje. Enako zaskrbljujoče je vprašanje onesnaževanja vode, ki je tesno povezano s koruzo proizvodnja. Koruza je posevek z velikimi potrebami po vodi in njeno gojenje pogosto vodi do prekomerne uporabe in posledično izčrpanja dragocenih virov podzemne vode, kot so vodonosniki. To vprašanje je še posebej kritično v regijah, kjer je vodnih virov že tako malo. Poleg tega obsežna uporaba kemikalij pri gojenju koruze vnaša škodljive ravni dušika in drugih strupenih snovi v različna vodna telesa, kar negativno vpliva na kakovost vode in zdravje morskega življenja. Pri gojenju koruze se sproščajo velike količine toplogrednih plinov, vključno z ogljikovim dioksidom in dušikovim oksidom, predvsem zaradi velike uporabe gnojil.

2. Soja

Levji delež svetovne proizvodnje soje, neverjetnih 77 %, ni namenjen za prehrano ljudi, temveč za krmljenje živine, nekoliko manjši del pa je namenjen za biogoriva in različne industrijske namene. Pravzaprav je le 7 % soje neposredno uživajo ljudje v oblikah, kot so tofu, tempeh in sojino mleko. Kljub temu sorazmerno majhnemu deležu je okoljski odtis gojenja soje nedvomno pomemben, saj prispeva k krčenju gozdov, izgubi biotske raznovrstnosti, povečanju emisij ogljika in negativnim posledicam tako za tla kot za vodne vire. Hitro in hitro širjenje gojenja soje zlasti v regijah z bogato biotsko raznovrstnostjo, kot sta Amazonka in Cerrado v Južni Ameriki, je povzročilo znatno krčenje gozdov. Posledica tega je izguba habitatov za nešteto vrst in prispeva tudi k podnebnim spremembam, saj se drevesa, ki absorbirajo ogljikov dioksid, nadomestijo s pridelki, ki ga ne absorbirajo. Pobude, kot je Moratorij za sojo v Amazoniji, so pokazale določeno stopnjo uspeha pri zmanjševanju krčenja gozdov za sojo v Amazoniji s prepovedjo trgovine s sojo iz izkrčenih gozdov. Vendar pa se krčenje gozdov nadaljuje nezmanjšano na manj reguliranih območjih, kar močno prispeva k emisijam ogljika in izgubi biotske raznovrstnosti. Pridelovanje soje zahteva intenzivno namakanje in mehanizacijo, ki lahko v kombinaciji z veliko uporabo pesticidov in gnojil opustoši zdravje tal in onesnaži vodne vire. To ima lahko daljnosežne posledice tako za lokalne kot globalne ekosisteme in lahko predstavlja tudi nevarnost za zdravje ljudi.

1. Palmovo olje

Palmovo olje, pridobljeno iz plodov drevesa Elaeis guineensis, je postalo sestavni del našega vsakdana. Ta dobrina, ki jo najdemo v neštetih izdelkih od hrane do kozmetike in celo biogoriva, ponazarja vsestranskost. Kljub gospodarskim koristim pa je proizvodnja palmovega olja povezana s številnimi okoljskimi težavami. Te težave so še posebej izrazite v jugovzhodni Aziji, kjer industrija močno spodbuja krčenje gozdov, kar vodi do znatnih emisij toplogrednih plinov, onesnaženja in tragične izgube biotske raznovrstnosti. Zaskrbljenost v zvezi s trajnostjo industrije palmovega olja je dodatno okrepljena z njeno predvideno rastjo, ki bi lahko podvojila proizvodnjo na nekaterih območjih in poslabšala vpliv na okolje. Zgodovinsko gledano je bilo palmovo olje tisočletja glavna sestavina zahodnoafriške kuhinje. Vendar pa so koristi palmovega olja v tradicionalni prehrani znatno zmanjšane zaradi procesa rafiniranja in težav, povezanih s prekomerno porabo, ki predstavljajo globalno zdravstveno zaskrbljenost. Negativni učinki palmovega olja presegajo krčenje gozdov in škodo ekosistemu ter ogrožajo avtohtono prehransko suverenost . Zemljišča, ki se zdaj uporabljajo za gojenje palm, bi lahko podpirala tradicionalne vire hrane in s tem ohranjala ravnovesje lokalnih ekosistemov. Poleg tega uporaba škodljivih pesticidov pri gojenju palm prispeva k onesnaževanju okolja in resno ogroža zdravje bližnjih skupnosti, kar dodatno poudarja nujno potrebo po ponovni oceni praks industrije palmovega olja.

*Fotografije: Pixabay