Dimnikarji so na Otok ljubezni v Ižakovce prinesli srečo in radost

Še vedno pravi pregovor, če srečaš dimnikarja, se primi za gumb. Nekoč je bil dimnikarski poklic zelo cenjen in spoštovan, saj so gospodinje dimnikarja vedno rade pričakale vesele in nasmejane. Delo dimnikarja je bilo zelo zahtevno, saj je moral pri vsaki hiši očistiti štedilnik na trda goriva, saj se je kurilo z drvmi in premogom.

Velikokrat pa je šel dimnikar čistit dimnik na podstrešje stanovanjske hiše, kjer se je predvsem pozimi sušilo meso, klobase in druge mesne dobrote od kolin. Dimnikar je bil po svojem opravljenem delu tudi pogoščen, saj mu je gospodinja pripravila obilno malico z domačimi dobrotami.

Nekoč so dimnikarji od hiše do hiše hodili peš ali s kolesi. Dandanes imajo sicer dimnikarji še kar precej lažje delo in opravila, saj poleg štedilnikov še čistijo z različnimi pripomočki (metle) čistijo dimnike in druge naprave po stanovanjskih blokih in podobno. Kot pravijo dimnikarji, ki imajo veselje do svojega poklica, se mladi vse manj odločajo za ta poklic.

Skupino dimnikarjev in dimnikarko iz dimnikarskega podjetja ABD – Dimnikarstvo Murska Sobota smo srečali na Otoku ljubezni ob reki Muri v Ižakovcih, ki so na Otok ljubezni prinesli srečo in radost. Kmalu bo konec starega leta, in ko zadnjič v letu obiščejo domačijo, vedno prinesejo koledar za naslednje leto in voščijo srečno novo leto.

Foto: Jože Žerdin