Lovran: Ko se čas umiri med valovi in kamnitimi ulicami

Ko smo se zgodaj zjutraj odpravili na pot proti Lovranu, še nismo čisto vedeli, kaj točno pričakovati. Obalna mesta so pogosto podobna – malo morja, nekaj starih zidov, sladoled in kava na promenadi. A Lovran … Lovran nas je ujel s tisto tiho, starinsko toplino, ki je ne moreš opisati z razglednico.

Prispeli smo brez velikega načrta. Samo želja po morju in nekaj oddiha od vsakdana. In že prvi pogled na staro mestno jedro nam je dal vedeti, da smo prišli na pravo mesto.

Majhne kamnite ulice, kjer te vsaka druga vrata povabijo na kratek pogled v nek čisto drug svet. Balkoni s cvetjem, ki ni tam za turiste, ampak ker ga nekdo vsak dan zaliva. Hiše, ki dišijo po soli, času in zgodbah.

Ko hodiš počasi, slišiš več

Sprehajališče Lungomare, ki se iz Lovrana vije vse do Opatije, je eno tistih mest, kjer greš počasi – pa ne zato, ker bi moral, ampak ker nočeš hiteti. Valovi desno, senca borovcev levo. Vsake toliko klop, kjer se usedeš, pa pravzaprav ne veš točno, zakaj – samo zato, ker je lepo.

Ni hrupa, ni gužve. Samo ti in morje.

Lovran ni le za oči, je tudi za brbončice

Po sprehodu nas je zamikalo nekaj toplega. Lokalna tržnica, nekaj miz zunaj, prijazna kuharica, ki je obenem tudi natakarica, ki ne rabi menija. "Imamo danes lignje, sveže. Pa malo ribe z žara. Hočete probat?" In seveda smo hoteli. Ribe so bile ravno prav pečene, mehke, odlične!

Ob odlični hrani smo se pogovarjali o tem, kako redko si vzamemo čas za take stvari. Za sedenje, za poslušanje, za okušanje. Pa smo si ga ta dan vzeli.

Med vilami in sencami preteklosti

Ko smo se po kosilu malo sprehodili iz mestnega jedra, smo naleteli na nekaj, česar nismo pričakovali – mogočne, a tihe lovranske vile, ki stojijo kot priče nekega drugega časa. Arhitektura iz časov avstro-ogrske, z velikimi vrtovi, okni z zavesami in sencami zgodb, ki jih ni nihče dokončal zapisati. Ob njih se počutiš majhnega, a tudi radovednega – kako je bilo tukaj živeti nekoč? Kdo je sedel na teh balkonih, komu so pisali razglednice?

Domov smo se vračali tišje

Nismo veliko govorili, ko smo se peljali nazaj. Vsak je bil nekje pri sebi, poln podob, zvokov in okusa morske soli na ustnicah. Lovran nas ni navdušil z velikimi atrakcijami, ampak s tistim, kar največkrat pogrešamo – s preprostostjo.

Ko se čas malo upočasni, se spomniš, kaj ti res paše. In Lovran je bil točno to. In da ne pozabimo - Lovran je naravnost raj za mačjeljubce.

Praktični nasveti za obisk Lovrana

• Kako do tja: Iz Slovenije je Lovran dosegljiv v dobrih dveh urah vožnje z avtom (Ljubljana–Lovran približno 2 h, Maribor–Lovran cca 3 h). Cesta je večinoma avtocestna (A1, potem proti Reki), le zadnji del poteka po obalni cesti Jadranska magistrala (D8). Lahko pa potujete tudi z vlakom do Opatije ali Rijeke. 
• Parkiranje: Na voljo so urejena parkirišča v bližini centra, na primer ob glavni cesti nad mestnim jedrom. Med vikendi zna biti nekoliko zasedeno, zato je priporočljivo priti zgodaj dopoldne.
• Kaj ne zamuditi: Sprehod po Lungomare, od Lovrana proti Opatiji; Ogled starega mestnega jedra; Lovranske vile in arhitekturna zapuščina avstro-ogrske; Sladoled ali kava na obalni promenadi; Ribji obrok v kateri od lokalnih konob.
• Če ostaneš čez noč: Lovran ponuja veliko zasebnih apartmajev in nekaj manjših družinskih hotelov. Vile s pogledom na morje so še posebej čarobne.
• Najlepši čas za obisk: Pomlad (april–junij) in zgodnja jesen (september–oktober) sta idealna – vreme je prijetno, ni pretirane gneče in morje že/še vabi.

Več fotografij v spodnji galeriji ...

Foto: Jana Bohar