LOKALNO
FOTO in VIDEO: Dominik Bagola - Balladero: »Zdi se mi, da se ne znamo več pogovarjati – in zato tudi ne živimo«
Dogodek v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je bil del cikla Hospickafe, ki ga organizira Slovensko društvo Hospic. A bil je več kot kulturni večer – bil je poklon življenju, pogovor o smrti in intimen spomin, ob katerem se tiho vprašamo, kaj resnično šteje. Pogovor je povezovala Tanja Koprivec, Balladero pa ga je popestril z glasbenimi vložki.
"Gost je gost od rojstva do sedmine." Ta stavek, ki ga je izrekel njegov oče Jože, gostinec stare šole, zaznamuje glasbenika Dominika Bagolo – Balladera. Postal je simbol neprekinjenega življenjskega toka – od rojstva do slovesa.
Zgodba o klavirju, ki je preživel padec – in začel novo življenje
Ena izmed zelo zanimivih pripovedi, je bila zgodba o prvem klavirju, ki jo je Balladero povedal s humorjem, nostalgijo in ljubeznijo.
Ko je končno dočalal svoj pianino, so ga dostavili sredi delovne akcije. "Tako smo to včasih imenovali – danes bi se temu reklo otroško delo. Ampak mi smo se imeli super." Dominik je bežal iz gozda, kjer je sodeloval v delovni akciji, da bi videl svoj klavir. "Bežal sem po šumi gor, spomnim se vsega – vsak korak, vsako drevo."
A potem je sledil nesrečni dogodek, ki je skoraj postal tragičen: "Klavir se je zvrnil s prikolice na cestišče med Cankovo in Korovci. Zvok tega udarca ... ne bom ga nikoli pozabil."
Klavir je bil poškodovan, a se je našla rešitev. V bližnjih Apačah je takrat delovala tovarna pianinov, kjer so ga popravili. "Pol leta kasneje je bil nazaj. Popravljen, boljši, bolj živ. In še danes igra v naši dnevni sobi."
Gostilna Ajda – oder prvega nastopa, zibelka glasbe
Glasbenik, ki svojo identiteto išče v zvokih, je odraščal v gostilni. Ta prostor ni bil le delovno okolje njegovih staršev – bil je šola življenja, točka opazovanja in prostor oblikovanja vrednot. Gostilna je bila prizorišče, kjer je poslušal šepetanja, glasen smeh, tihe prepire, in se naučil, kako čutiti ljudi.
Gostilna, ki jo je odprl njegov oče, je bila več kot prostor strežbe hrane – bila je življenjska šola. "Goste moraš zadovoljiti, da pridejo nazaj – tako kot publiko v glasbi," pravi Dominik.
V gostilni so nastali prvi nastopi. Tam so se rodili bratovski bendi, vaje, in prvi koncerti v gasilskem domu. Vse skupaj je bila ena velika družinska simfonija, prežeta z delom, smehom, konflikti, a vedno z ljubeznijo.
Oče, tišina in vez, ki ni bila izgovorjena
Balladero ni olepševal odnosa z očetom. Bil je trd, poln tišin, a tudi zvest. "Z očetom sva se slišala skoraj vsak dan. Sicer mi je jamral, ampak to je bila najina vez."
Smrt očeta je prišla nenadoma. "Bil sem v Umagu, bral Springsteena, ravno tisti del, kjer govori o očetu. Sončni zahod. In potem me pokliče brat – kap. Nenadna. Nepričakovana."
Med vrsticami pripovedi se razkrije globlja zgodba – tista o dveh tišinah: očetovi in dedkovi.
Dedkova tišina je bila večna.
»On je, žal, storil samomor. To je bil tabu. Nihče o tem ni govoril. A jaz sem moral spregovoriti.«
Očetova tišina pa je bila drugačne vrste. Ni bila praznina – bila je zadržana prisotnost. Bil je gostinec, moški povojne generacije, ki je pokazal več kot izrekel.
»Ni mi rekel, da je ponosen. A jaz sem to videl. Čutil sem. Včasih ljubezen pride v tišini, v dejanjih, ne v besedah.«
Pesem Še živim, pesem Ponesi me in najbolj osebna skladba Kantina so nastale v tem obdobju – kot most med življenjem in smrtjo.
Kantina – pesem, ki diha očetov duh
"Kantina ni le prostor. Je ideja. Kako živeti. In kako se posloviti."
S pesmijo Kantina je Balladero sklenil življenjski tok očeta – od prve gostilne, kjer je stal klavir, do današnjih spominov in čustev, ki se nikoli ne postarajo. Pesem je na Melodijah morja in sonca prejela nagrado MMS Bodočnost – simbolično, saj gre za prihodnost, stkano iz preteklosti.
"Čeprav je smrt del življenja, je pomembno, kako je človek živel. Moj oče je bil človek trenutka. Gostinec. Glasbenik po duši. In Kantina je skladba o njem – ampak predvsem o življenju."
"Melanholija ni žalost – je globok pogled na svet"
Melanholija v tem pogovoru ni simptom. Je estetika. "To ni žalost. To je pogled – iskren, resničen, človeški. Prekmurje mi je dalo to melanholijo. In jaz jo dajem naprej v pesmih."
Avtor se ne umika pred težkimi temami. Govori o depresiji, samomoru, družbeni izolaciji. Spomni, da se prevečkrat pogovarjamo mimo sebe – da sedimo skupaj, a vsak v svojem ekranu. "Zdi se mi, da danes veliko ljudi trpi, a nimajo jezika za to stisko."
Njegove pesmi nastajajo iz teh občutkov: "Če hočeš biti avtor, moraš najprej živeti."
Eden najmočnejših delov večera je bila Balladerova refleksija današnje družbe: "Zdi se mi, da se ne znamo več pogovarjati – in zato tudi ne živimo."
Govori o mladih, ki sedijo drug ob drugem in ne izmenjajo niti besede. "Pridejo v gostilno, naročijo langaš s sirom, pa ne spregovorijo. Samo gledajo v telefon. Tega je vedno več."
Poudarja, da je težava pomanjkanje pogovora, ne smrti. "Zaradi tega se dogaja tudi veliko tragičnih odločitev. Ker se ne pogovarjamo. Ker ne znamo več poslušati. Ker nimamo več občutka, da bi koga sploh zanimalo, kako smo."
O izgorelosti, vrednosti in resnici
Dotakne se tudi izgorelosti, ki jo vidi kot družbeni simptom. "Ko izgoriš, je to pogosto zato, ker svojo vrednost postavljaš izven sebe. Drugim moraš dokazovati, da si vreden. In ko ne uspeš – goriš."
V glasbi je našel zatočišče. A tudi tam opozarja, da ni vse bleščeče. "Sto tisoč ljudi te posluša, potem pa si sam v hotelski sobi. In če tam ni tebe, če ne veš, kdo si – te ni nikjer."
Zato je pomembno, da najdemo bistvo: "Sprejmi sebe. Sprejmi druge. Takšne, kot so. In pogovarjaj se. Iskreno."
Pesem, ki ne utihne
Dominik Bagola – Balladero – je s tem večerom v Murski Soboti pokazal, da ni samo glasbenik. Je pričevalec časa, glas družine, spomin svojega očeta, in pesnik Prekmurja.
Njegova glasba ni samo umetnost – je način preživetja. Je kanal za vse, kar se ni moglo izgovoriti. In zato ostaja resničen.
"Z novim letom sem se odločil: glasba bo moje življenje. In to mi daje smisel."
"Če pozabiš, od kod prihajaš – pozabiš, kdo si."
To je Balladerov opomin vsem nam. Da v dobi ekranov, tišine in hitenja ne pozabimo govoriti. In poslušati. Ker le tako lahko živimo – resnično.
Več fotografij v spodnji galeriji ...
Foto: Jana Bohar
Fotogalerija
Komentarji
Opozorilo
Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.
Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.
Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.
Dajte ne serjite s tem bugalošom??? A vidim Oton Župančiča na sliki???
Dajte ne serjite s tem bugalošom??? A vidim Oton Župančiča na sliki???