Sto let Murine zgodbe: več kot tovarna, več kot obleka

Ko se v Murski Soboti danes ozremo proti nekdanjim halam Mure, se v zraku še vedno čuti nekaj posebnega. Tišina, ki obdaja prazne prostore, ni samo odsotnost šivanja in ritmičnega šuma strojev – je tišina, ki hrani tisoče spominov. Mura ni bila le tovarna. Bila je simbol, hrbtenica skupnosti, prostor, kjer so generacije Pomurcev tkale ne samo oblačila, ampak tudi svoja življenja.

Ob 100-letnici začetka te nepozabne zgodbe napovedujemo posebno serijo člankov, ki bo skozi osebne zgodbe, arhivske zapise in spomine ljudi ponovno oživila to, kar je Mura pomenila – in še vedno pomeni.

Od skromnih začetkov do gospodarskega ponosa

Zgodba Mure se začne v letu 1925, ko je v Murski Soboti majhna delavnica začela s preprostimi tekstilnimi izdelki. V nekaj desetletjih se je razvila v enega največjih tekstilnih podjetij v Jugoslaviji in pozneje v Sloveniji. Murini suknjiči, kostimi in srajce so postali sinonim za kakovost, eleganco in ponos domače obrti.

A za številkami, uspehi in modnimi pistami se skriva nekaj veliko bolj dragocenega – življenja tistih, ki so Muro vsak dan živeli.

Ljudi je oblikovala, kot so oni oblikovali tkanine

V tej seriji bomo zbrali zgodbe šivilj, krojačev, tehnologov, modelarjev, čistilk in vodij izmen. Ljudje, ki so vstajali ob petih, da so ujeli prvi avtobus, ki so pred delom peljali otroke v vrtec, in po službi še obdelovali vrt. Ljudje, ki so v tovarni stkali prijateljstva, našli ljubezni in doživeli tudi grenke trenutke, ko se je imperij začel rušiti.

Spoznali bomo družine, kjer je Mura zaposlovala babice/dedke, matere/očete in hčere/sinove – pogosto tudi vse hkrati. Prisluhnili bomo zgodbam o ponosu, ko so na modnih brveh v Parizu predstavili oblačila, ki so jih doma naredile pridne roke iz Prekmurja. In tudi zgodbam o solzah, ko so ob stečaju odnašali osebne škatle iz garderob.

Propad, ki ni bil le gospodarski, temveč človeški

Ko je Mura leta 2009 uradno razglasila stečaj, je to pomenilo konec nekega obdobja. A za mnoge je pomenilo še več – izgubo identitete, vsakodnevnega ritma, socialne varnosti. Regija, ki je bila že tako gospodarsko ranljiva, je doživela močan udarec. A v tem propadu se je pokazala tudi moč.

Mnogo bivših zaposlenih se je podalo na samostojno pot. Ustanovili so šiviljske delavnice, modna podjetja, nekateri so postali mentorji mlajšim generacijam.

Zakaj se Mure ne da pozabiti

Stoletnica ni le priložnost za nostalgijo. Je tudi trenutek za refleksijo, za iskanje učenja v preteklosti, da bi lahko bolje gradili prihodnost. V regiji, ki je bila pogosto prezrta, je Mura predstavljala dokaz, da znamo, da zmoremo, da imamo znanje, srce in ponos.

V seriji člankov bomo skozi osebne intervjuje, fotografije, pisma, delovne kartončke in ohranjene vzorce tkanin odprli vrata v svet, ki ni izginil – temveč živi naprej v ljudeh, ki ga nosijo v sebi.

Foto: Bobo, Arhiv Pomurec in arhiv Sobotainfo