Od Skopja do Ohrida: V treh dneh čez srce Severne Makedonije

Trije dnevi, devet postankov. Popotovanje skozi mesta in naravo Severne Makedonije.

Manj kot uro in pol trajajoči let iz Ljubljane in že smo pristali v Skopju. Natančneje v Petrovcu, kjer je pravzaprav Mednarodno letališče Skopje, večje in bolj prometno od dveh mednarodnih letališč v Severni Makedoniji. Še 20 minut vožnje in prestolnica nas objame z vsem svojim vrvežem.

Na spletu najdemo podatek o številu prebivalcev Skopja iz leta 2021: menda 526.502. A lastnik apartmaja, v katerem smo prenočili, nas hitro popravi. Vsaj milijon. Verjetno še več.

V Skopju smo se sprehodili čez Kamniti most in si ogledali ogromne kose nacionalnega ponosa – spomenike Aleksandru Velikemu, Filipu II. in številne kolosalne stavbe, ki dominirajo strogemu središču mesta. Večerni sprehod po starem bazarju na drugi strani reke Vardar je bil pravo potovanje v preteklost.

Iz Skopja smo se podali proti Tetovu, le uro vožnje stran. Glavni cilj: barvita Šarena džamija, ki nas je s svojo živopisano fasado in mirnim dvoriščem res prevzela. V lokalnem kafiču smo spili kavico in nadaljevali pot proti Gostivarju, kjer smo si privoščili burek in jogurt - brez tega pa res ne gre, kajne?

Gostivar je sicer manjše mesto, na naši poti pa se je znašlo zaradi naslednje destinacije, ki smo si jo ogledali - nacionalni park Mavrovo. Tišina, vonj po borovcih in svež zrak. Odpravili smo se na kratek pohod ob jezeru Mavrovo in ob nizki vodi ujeli pogled na potopljeno cerkev sv. Nikolaja, ki je nekoč le kot duh kukala iz jezerske gladine, zdaj pa je vodostaj že tako nizek, da lahko vanjo celo vstopimo.

Pot nas je nato vodila mimo strmih ovinkov in čudovitih razgledov proti Prespanskemu jezeru. Tukaj je občutek povsem drugačen – manj turističen, bolj divji in intimen. po krajšem sprehodu ob jezeru smo se povzpeli na bližnji razglednik – pogled na Galičico in jezero je bil kljub hladnemu zimskemu vetru z gora dih jemajoč.

Pozno popoldne smo končno prispeli v Ohrid, biser Makedonije. Lačni, kot smo prišli, smo se najprej odpravili na večerjo in si med drugim naročili belvico - ribo iz ohridksega jezera, ki je odlična alternativa dragi ohridski postrvi, pa še endemična vrsta je. Njam.

Kot da tistega dne pametni telefon še ni zabeležil dovolj korakov, smo si po večerji privoščili sprehod ob jezerski promenadi, mimo številnih izložb polnih nakita z znanimi ohridskimi biseri, zimski piš pa nas je potisnil v eno izmed majhnih kavarnic, kjer smo se ogreli s skodelico toplega salepa.

Jutro je prineslo še obisk cerkve sv. Jovana Kanea, ki kraljuje nad klifom, in ogled starega dela mesta. Popoln začetek dneva.

Pot nas je nato vodila proti Bitoli, enemu najstarejših mest Severne Makedonije. Mesto nam je delovalo še najbolj evropsko – široke ulice, elegantne stavbe in kavarne, ki vabijo v notranjost. Vabilo, ki se mu nismo pretirano upirali.

Po močni domači, makedonski kavi je sledila pot proti gorski idili – Kruševu, najvišje ležečemu mestu v Makedoniji. Mesto diha zgodovino in umetnost. Ujele so nas snežinke in Makedonium – spomenik Ilindenskemu uporu, ki s svojo futuristično obliko preseneti sredi hribov – smo si ogledali premraženi in do ušes zaviti v plašče. Nato pa smo pokukali še v bližnjo spominsko hišo pokojnemu makedonskemu pevcu Tošetu Proeskemu in obiskali njegov grob.

Potepuški kuža nas je pridno spremljal in bil ob vrnitvi do vozila obilno nagrajen z briketi, ki smo jih že ob prihodu v Makedonijo kupili v eni izmed trgovin.

Po vse bolj zasneženi cesti smo se spustili še do Sv. Nikole, majhnega in mirnega kraja sredi Makedonije, si tam v eni bolj znanih domačih restavracij privoščili zadnjo večerjo, nato pa se polni vtisov in doživetij vrnili do Skopja.

Popolna tura po tej raznoliki, gostoljubni in naravno nadvse očarljivi državi. Pa bodimo iskreni, tudi denarnica ni trpela.

Več fotografij v spodnji galeriji ...

Foto: Samanta Gomboc