Zaton tekstilnega velikana: Mura od osemdesetih do propada (1980–2009)

V 80. letih prejšnjega stoletja je tekstilna tovarna Mura iz Murske Sobote predstavljala enega ključnih industrijskih stebrov socialistične Jugoslavije. Bila je podjetje z lastno modno filozofijo, razvojnimi in prodajnimi oddelki, mednarodnimi partnerstvi in izjemnim ugledom v konfekcijski industriji.

Mura je razvijala celoten spekter oblačil – od ideje in skice, do pakiranja in izvoza. Nosilna stebra sta bili moška in ženska konfekcija, katerih organizacija in proizvodnja sta bili v praksi ločeni že dolgo, čeprav sta šele kasneje postali tudi pravno formalizirani enoti.

Mura je sodelovala z nekaterimi najbolj uglednimi modnimi znamkami Zahoda – šivali so za Hugo Boss, Pierre Cardin, Dries Van Noten in Yves Saint Laurent, kar je dokazovalo, da je njihova kakovost primerljiva z najboljšimi. V osemdesetih je Mura dosegla vrhunec – ne samo kot proizvodni obrat, ampak kot blagovna znamka z lastno modno identiteto.

Prelomnica: osamosvojitev in izguba trga

Osamosvojitev Slovenije leta 1991 je pomenila dramatičen preobrat. Jugoslovanski trg, ki je predstavljal jedro Murine prodaje, je bil čez noč izgubljen. Tujina, ki je bila prej dopolnilo, je morala postati osnovna realnost. A tekstilna industrija v Evropi se je vmes že temeljito spremenila – cene so postale ključno merilo, kakovost pa je morala slediti.

Tovrstne spremembe so Muro ujele nepripravljeno, ne zato, ker ne bi imela dobrih izdelkov, ampak zato, ker ni znala in zmogla teh izdelkov pravočasno in dovolj učinkovito plasirati na trg.

V tistem času so tuje blagovne znamke, vključno s tistimi, za katere je Mura še pred kratkim šivala, svojo proizvodnjo začele seliti v države z bistveno cenejšo delovno silo – Romunijo, Bolgarijo, Turčijo, kasneje tudi na Daljni vzhod. To ni pomenilo samo izgube naročil, temveč tudi zlom poslovnega modela, ki je temeljil na razmeroma dragoceni, ročno podprti proizvodnji z visoko dodano vrednostjo.

Poskusi prestrukturiranja in usodna razdrobljenost

V 90. letih so sledili številni poskusi reorganizacije: optimizacija poslovnih procesov, razdelitev podjetja na posamezne sektorje, iskanje strateških partnerjev, oblikovanje novih tržnih linij in krepitev znamke. Mura je že dolgo imela razvojni in prodajni oddelek – vendar se je v tem času zgodil pomemben organizacijski premik: podjetje se je formalno razdelilo na hčerinske družbe, znotraj katerih so zaposleni podpisovali nove pogodbe.

Na prvi pogled naj bi to omogočilo večjo fleksibilnost in tržno odzivnost, a je v resnici pomenilo usodno socialno tveganje. Ko je matična družba Mura d.d. leta 2009 razglasila stečaj, je bil večji del zaposlenih pravno gledano zaposlen pri hčerinskih družbah, ki pa so bile brez večjega premoženja. To je pomenilo, da so delavci ostali brez pravic do stečajnih izplačil – brez odpravnin, brez povrnitve regresa, brez osnovne varnosti. Ta epizoda velja za eno najbolj travmatičnih v novejši gospodarski zgodovini Slovenije.

Stečaj: razpad sistema

Marca 2009 je bil vložen predlog za stečaj Mure. Takrat je v matični družbi delalo 942 ljudi, skupaj s hčerinskimi podjetji pa več kot 2.600 delavcev. Nekdanji konfekcijski gigant je propadel v času, ko je bilo že jasno, da država nima več instrumentov, s katerimi bi reševala podjetja z velikim številom zaposlenih. Pomurje, že tako ena gospodarsko najbolj ranljivih regij v državi, je doživelo nov šok.

Delavci so svoje pravice uveljavljali v dolgih postopkih, marsikdo je moral od dela v tekstilu popolnoma odstopiti. Poklici, ki so nekoč uživali visoko spoštovanje – modelar, konstruktor, oblikovalec, kontrolor – so čez noč postali odveč.

Po Muri – tovarna brez industrije

Po stečaju so sledili poskusi oživitve dela proizvodnje z ustanovitvijo podjetij AHA Mura in kasneje Arum, vendar so se tudi ti projekti končali s stečajem. Danes na območju nekdanje tovarne deluje več manjših podjetij, a ta so pretežno iz dejavnosti, ki niso povezane s tekstilom. Izjema je podjetje Lelosi, ki proizvaja športno in udobno modno tekstilijo in ohranja vsaj simbolno povezavo z nekdanjo tradicijo.

Murina dediščina ostaja živa v spominu skupnosti, zbiralni kulturi, dokumentarnih filmih in redkih razstavah. Pomurski muzej in posamezni kustosi že leta zbirajo materialne ostanke tekstilne industrije, ki je nekoč predstavljala gospodarsko hrbtenico regije.

Preberite še:

• Sto let Murine zgodbe: več kot tovarna, več kot obleka
• Začetki tovarne Mura (1925–1945): Temelji tekstilnega imperija v Murski Soboti
• Kako je Mura oblekla generacije: Družbeni in gospodarski vpliv med 1945–1980

Foto: Bobo