Kako izkušnje v otroštvu vplivajo na naše partnerstvo?

Skoraj 90 odstotkov tega, kar doživljamo kot frustracijo v partnerskem odnosu, je povezanega z našimi čustvenimi ranami iz otroštva.

V Rakičanu smo spremljali predavanje mag. Andreja Trampuža, psihologa in imago terapevta, ki je v okviru projekta Ohranjanje duševnega zdravja/Mental Health spregovoril o nekaterih aktualnih vprašanjih v partnerskih odnosih. Vodilni partner projekta je občina Moravske Toplice, delno pa jo sofinancira Evropska unija.

Kako preiti iz nezavednega partnerskega odnosa v zavestno partnerstvo?

Vsak človek iz otroštva v odraslost prenese določene "kovčke". Trampuž je na predavanju uvodoma izpostavil štiri, ki so najpomembnejši: povezanost, občutek varnosti, prostor za raziskovanje in identiteta.

"Povezanost otrok s starši je zelo pomembna. Od tega je odvisno, kakšne odnose smo kasneje sposobni vzpostaviti. Tisti, ki nimajo pozitivne izkušnje pri povezanosti s starši, se lahko kasneje, ko odrastejo, umikajo, lahko pa se to izraža ravno nasprotno – v prekomerni želji po povezanosti," je pojasnil Trampuž. Pravi sicer, da od staršev dobimo več dobrega kot slabega, a tisto slabo lahko kasneje veliko bolj negativno vpliva na naše življenje.

Neizpolnjene potrebe po bližini in varnosti

Če potreba po bližini in varnosti v otroštvu ni zadovoljena, to ostane "zasidrano" pod odraslo osebnostjo, ali drugače – ostane rana. V partnerskem odnosu se to izraža na nezavedni ravni. Ko se v zaljubimo v neko osebo, ta na ravni našega nezavednega vstopi v prostor naših staršev in zapolni manjko. Kar 80 do 90 odstotkov tega, kar doživljamo kot frustracijo v partnerskem odnosu, je povezanega z našimi ranami iz otroštva.

"Če se tega zavemo, dobimo novo moč in novo perspektivo," meni Trampuž. Sposobni smo racionalno razmišljati in graditi odnos iz globine, iz sebe. "Dejansko lahko potem začnemo reševati probleme in počasi celiti rane," dodaja.

Socialna sporočila ali kako čustva čakajo v nas

Majhen otrok je v osnovi iskren in naraven v izkazovanju čustev. Ampak Trampuž meni, da starši včasih ne znajo narediti prostora za jezo in povozijo jezo otroka. "Če čustev ne damo na razpolago, ostanejo v »hladilniku«. Ta čustva čakajo v nas."

Podobno se dogaja pri ostalih socialnih sporočilih, ki smo jih deležni skozi otroštvo. Trampuž je izpostavil primer telesnega stika. "Če v otroštvu dobivamo dotik, ki je nežen, varen in čuten, ga bomo kasneje znali dati tudi našim otrokom in partnerju. Če smo bili v otroštvu deležni grobih dotikov, lahko to kasneje izražamo v isti obliki do naših partnerjev in otrok."

Pozitivna plat vseeno obstaja. Trampuž je mnenja, da se lahko kot celovite osebnosti vendarle "srečamo" s potencialnim partnerjem na ravni teh sporočil. "Če smo mi zaprti in manj izražamo čustva, nas bo privlačil nekdo, ki jih bolj izrazito izraža."

Da lahko rastemo kot osebnosti in postajamo zreli na ravni čustvovanja, je dobro, da pri samem sebi raziščemo, in se tega tudi zavedamo, kakšna socialna sporočila smo dobili v otroštvu, kako je to vplivalo na nas, kakšna sporočila bi si zaslužili, kaj bi si želeli itd.

(Šokantno) začaran krog staršev, partnerjev in otrok

"Velikokrat ponavljamo podobna socialna sporočila kot naši starši," je pojasnil Trampuž. Pri tem je izpostavil tudi dejstvo, da socialna sporočila, ki smo jih prejeli od staršev, v podobni obliki dajemo našim partnerjem in potem še otrokom. Tako nastane začaran krog in ta socialna sporočila se prenašajo na vse odnose.

Nezavedna slika o povezanosti

Otrok od rojstva naprej začne zbirati informacije o tem, kako stvari delujejo in izgledajo. "Ko v odraslosti najdemo nekoga, ki nam je všeč, si rečemo, to je domače," je Trampuž razložil sliko povezanosti na nezavedni ravni v primeru zaljubljenosti. Ko namreč spoznamo osebo, ki nas privlači, imamo občutek, da nam je precej domača, v resnici pa gre večinoma za to, da nam je ta domačnost domača v smislu vzorcev, ki so vladali v naši družini. Naše nezavedno tudi najlažje sprejme pomoč od nekoga, ki je dovolj podoben temu, kar smo ali pa ne, dobili v otroštvu.

Trampuž sicer meni, da je lahko partnerski odnos dveh oseb, katerih vzorci so si domači, če ga znamo dobro nadgraditi, izvrstna terapija. "Če te vzorce poznamo, se jih zavedamo in se jim odpremo, lahko od tega veliko odnesemo."

Obrambni mehanizmi ali strategije preživetja

"Če primerjamo žival in človeka, ali so kakšne razlike v primeru, ko se oboji počutimo ogrožene?", je Trampuž izzval občinstvo. In odgovor na vprašanje? Razlik (pravzaprav) ni. Oboji se v primeru ogroženosti poslužujemo napadov, besa ali umika.

Tudi v partnerskem odnosu lahko pride do tega, da se eden izmed partnerjev bolj umika, drugi pa napada in tako ponovno nastane začaran krog.

Kako se razvija odnos

1. faza: Romantična zaljubljenost – gre za nezaveden proces, v tem obdobju tudi vsi štirje "kovčki", ki smo jih opisali, popolnoma "počivajo" in ne prihajajo do izraza.

2. faza: Boj za prevlado - pri skoraj 95 odstotkih parov se zatakne pri tej fazi, približno polovica jih gre narazen, precej se jih tudi išče v odnosu. Tudi ta faza še poteka na nezavedni ravni.

3. faza: Zavedanje in odločitev – ključna stvar je, da se zavedamo in si želimo raziskati odnos v globljem pomenu. Razširiti moramo svojo zavest in obzorja. Gre za fazo, ki velja za velik potencial za to, kako trdno bomo zgradili naš partnerski odnos.

4. faza: Transformacija – zavedati se moramo, da se sprememba ne zgodi čez noč, zato moramo biti vztrajni in ne obupati. Biti moramo prijazni do sebe in do partnerja, le tako nam lahko uspe priti v fazo zrele ljubezni.

5. faza: Zrela ljubezen – s partnerjem postanemo zavezniki, zavedamo se, da smo na istem bregu in se počutimo zrele v tem, kar čutimo in kako sooblikujemo naš odnos. Faza zrele ljubezni še ne pomeni, da se kdaj pa kdaj ne skregamo, toda naš odnos na zreli osnovi nam omogoča, da znamo iti čez ovire in se ponovno počutiti kot zavezniki s partnerjem.

Tisto, v kar usmerjamo pozornost, raste

"Dober partnerski odnos ni posledica sreče pri izbiri partnerja, ampak je odvisen od nas in od tega, ali smo pripravljeni in tudi sposobni zaključiti zgodbe iz otroštva in preiti iz nezavednega partnerskega odnosa v zavestno partnerstvo," je med drugim ob koncu predavanja še dejal gostujoči psiholog iz Kamnika.

In modro zaključil: "Največje zagotovilo za našo osebnostno in partnersko rast je, da si želimo in zmoremo narediti spremembo pri sebi. Tisto, v kar usmerjamo pozornost, raste."