99-letni Jožef Tratnjek iz Lipovcev: Recept za dolgo življenje je umirjeno življenje

Redkokdaj se zgodi, da nam 99-letnik na vprašanje, kaj je recept za dolgo življenje, odgovori z: »Dolgo? Kratko!«. A nam se je zgodilo prav to.

Jožef Tratnjek iz Lipovcev, najstarejši krajan in hkrati najstarejši občan Občine Beltinci, bivši predsednik krajevne skupnosti Lipovci, oče, dedek, pradedek, tast in navsezadnje oseba z neverjetno voljo do življenja, nam je odprl svojo knjigo spominov in nas popeljal v preteklost.

Gospod Jožef, zanima me, kdaj in kje ste rojeni? Kako se spominjate svojega otroštva, svoje mladosti?

Rodil sem se 25. februarja 1913 v Lipovcih. Kot se za takratne čase spodobi, smo tudi mi imeli kmetijo, na kateri sem pomagal že od majhnih nog. Prostega časa sem tako imel bolj malo, a sem ga izkoristil za sprehode, obiskovanje svetih maš in igranje s 3 leta mlajšo sestro.

Kje ste obiskovali osnovno šolo? So takrat že obstajali zvezki, ali ste uporabljali še tablice s kredami in gobico?

Osnovno šolo sem obiskoval v Lipovcih, v prostorih današnjega vaškega doma, in sicer 8 let. Imel sem same enice, kar je v času Avstro-Ogrske bila najvišja možna ocena, dokaz temu pa je spričevalo, ki ga še nekje hranim. Zvezkov takrat še ni bilo, tako smo uporabljali tablice s spužvo in kredami, kot jih v šolah poznajo tudi danes.

Jožef Tratnjek s hčerko Emo in sinom Alojzom

Ste nadaljevali šolanje?

Čeprav sem bil priden učenec, šolanja nisem nadaljeval. Takrat je bilo najpomembnejše delo na kmetiji, tako sem po končani osnovni šoli ostal doma. Služb ni bilo, prav tako pa niti ne časa, da bi se posvetili čemu drugemu.

Kdaj ste se poročili in kako lahko opišete tradicionalno poroko takratnega časa?

Z Marijo, ki je bila rojena v Ameriki in je nato živela v Lipovcih le nekaj hiš stran od mene, sva se poročila leta 1936 na zares tradicionalen način, in sicer pozimi. Zakaj pozimi? Ker v tem času na kmetiji ni bilo pretirano dosti dela in so ljudje imeli čas tudi za kaj drugega. Sam poročni obred je potekal v cerkvi v Beltincih, torej v sosednji vasi, kamor smo se peljali s kočijami, kosilo pa na domačiji v Lipovcih. Čeprav je Marijina družina takrat veljala za eno najpremožnejših družin, saj je njihova hiša bila tudi prva zidana hiša v Lipovcih, je bila poroka povprečna: povabljenih je bilo približno 50 svatov, hrano so pripravile domače ženske, igrali so nam fantje skupine »Tivadar banda«, kot zanimivost pa je takrat veljalo to, da so glavni mizi postregli z vinom, vsem ostalim pa z jabolčnico.

Živeli ste v času obeh svetovnih vojn. Kako lahko opišete takratne razmere? Ste bili vpoklicani v vojsko?

V času prve svetovne vojne sem bil še majhen, zato pa se toliko bolj spomnim druge, ko sem bil tudi vpoklican. Takrat se ni gledalo na to, če je kdo zmožen za služenje vojski ali ne, vendar sem imel srečo, da se mi ni bilo potrebno bojevati, temveč sem bil v skupini, ki je skrbela za hrano in konje. Bil sem član Šercerjeve čete, ki je prehodila pot iz Prekmurja v Maribor, naš komisar je bil Okoren Alojz. V tem času smo pogosto menjavali stvari, ki smo jih ukradli, za stvari, ki smo jih rabili, recimo konje za odeje in podobno. Hrane med vojno je bilo dovolj, čeprav smo jo pogosto morali dati tudi vojakom, a se je siromaštvo po koncu 2. svetovne vojne še samo bolj poglobilo. Po vojni smo namreč delali še več, saj smo morali dajati tudi obvezne dajatve. Vsaka hiša je takratni oblasti tako morala dati t.i. obveznice, bodisi živino, bodisi pridelke, tudi če le tega niso imeli.

Torej ste se po vojni poleg kmetijstva ukvarjali tudi s čim drugim?

Ker smo večino tega, kar smo pridelali, morali dati oblasti, sem bil prisiljen iskati delo tudi na drugih področjih, saj sem želel svoji družini, ki se je takrat povečala za dva člana – sina Alojza in hčerko Emo, omogočiti čimbolj normalno življenje. Dve leti sem tako z nekaj kolegi hodil v Maribor in Ljubljano prodajat blago, ki ga tam niso imeli, in tako vsaj malo omilil siromaštvo, se je pa tudi zgodilo, da sem zaradi obveznic pristal v zaporu.

Je res, da ste bili predsednik krajevne skupnosti Lipovci?

Tako je - 11 let sem bil predsednik KS Lipovci. V tem času se je v vasi uredil asfalt, vodovod in telefonija, kupil se je pa tudi nov mrtvaški voz. Takratne volitve so bile dokaj podobne današnjim: predlagali so me, ker sem bil v njihovih očeh dober vodja in ker sem zaradi malo manjše kmetije imel več časa. Poleg funkcije predsednika krajevne skupnosti sem pa 19 let bil predsednik Petrovskega društva, 10 let predsednik poravnalnega sveta, 12 let sodniški porotnik, za svoje takratno delo pa sem prejel občinsko priznanje Murska Sobota in priznanje krajevne skupnosti. Bil sem tudi nasprotnik ukinitve osnovne šole v Lipovcih, vendar žal neuspešno. V času vojne so prostore šole namreč preuredili v bolnišnico, pozneje pa je tam nastal današnji vaški dom.

Skupinska fotografija z družino ob praznovanju 99. rojstnega dne

Menite, da se je življenje v skoraj sto letih preveč spremenilo?

V tem času se je marsikaj spremenilo, vendar težko konkretno odgovorim na to vprašanje. Spomnim se recimo takratne grofice iz Beltincev, ki je danes več ni. Spomnim se, kako je se je sprehajala s svojim psom, ki je bil oblečen v nek brezrokavnik. Za takratne razmere je bilo to nenavadno, danes verjetno več ni. Prav tako takrat ni bilo avtomobilov, kot jih imajo danes. Živel sem tudi v različnih državah, od Avstro-Ogrske, Jugoslavije pa vse do Slovenije, v tem času pa se je menjalo tudi številno valut. Nekoč smo plačevali s forinti, dinarji, tolarji in s še čim, danes imamo evro, spomnim pa se tudi Tita in kralja Aleksandra. Največja sprememba pa je vsekakor ta, da se je razvila mehanizacija – nekoč smo na kmetiji delali vse ročno, danes delajo vse strojno.

Bi nam za konec izdali recept za tako dolgo, zavidljivo starost?

Dolgo? Kratko! (nasmeh) Sem pa že od nekoč živel umirjeno življenje. Delal sem vsak dan, počasi, brez sile in se držal načela, da če kaj ne uspem narediti danes, bom pa naredil jutri. Prav tako sem se dolga leta s kolesom vozil v kopališče v Banovce. Torej recept za dolgo življenje? Umirjeno življenje!