»Dandanes manjka ta pravih dedcev, imamo pa mačote, ki sprehajajo pudlje in hodijo na fitnes«

Objavljamo 2. del intervjuja s Sebastijanom Kristovičem, opravljenega prejšnji teden po predavanju na Tišini, v katerem je spregovoril o vlogi moških in žensk  ter o vzgoji otrok.

Hormoni in kemične snovi v možganih vplivajo na naša čustva, razpoloženja, občutja, zaznavanja, vedenja. Zgodnje izkušnje otroka pa vplivajo na to, katera čustvena stanja bodo zanj postala vsakdanja. Kako starši s svojo vzgojo in ravnanjem vplivajo na izoblikovanje čustvene (ne)stabilnosti otroka?

Zelo, in to že odkar je otrok spočet. Mame vedo povedati, da z otrokom komunicirajo že ko je še v trebuhu. Torej ni on tam neka »kepa« mesa, ampak je tam oseba. Zato je zelo pomembno, ali je ta otrok zaželen in hoten. Tudi če recimo nosečnost ni bila načrtovana, je pomembno, da se tega razveselimo. Določene raziskave so tako pokazale, da so v primeru, ko je eden od staršev oz. partnerjev želel splav, drugi pa ne, so ti otroci kasneje bili veliko bolj podvrženi psihološkim težavam. Zdi se mi zelo pomembno, da starši že v začetku dajo otroku občutek, da je zaželen, da se ga veselijo in ga imajo radi. Tako se počuti varnega.

Veselje do življenja otroku lahko hitro vzamemo, če ga zatiramo. Kako daleč je vendarle modro »zatirati« otroka, da ve, kje je meja?

Pri zatiranju in postavljanjem meja je potrebno narediti razliko. Včasih je bila vzgoja res zelo represivna, fizično kaznovanje je bilo povsem nekaj normalnega in so otroci zaradi tega precej trpeli, danes pa smo se znašli v drugem ekstremu, ko je vse dovoljeno – gre za permisivno vzgojo. Otroka se ne sme v nič siliti, vse mu je potrebno nuditi, efekt na otrocih pa je lahko v veliko primerih še slabši, kot pri represivni vzgoji.

Eno je torej otroke zatirati in jim nikoli ne dati potrdila, jih nikoli pohvaliti in izkazati ljubezni, nekaj povsem drugega pa je postavljanje meja, ki so temelj vzgoje in bistvene za pripravo na življenje. Postavljanje meja je ravno sporočilo ljubezni. Ker me skrbi za otroka, mu postavim meje. Ali pa ga kaznujem, ker mi je za njega mar in ga želim pripraviti na življenje. Toda šele ko je ljubezen brezpogojna, se lahko gremo postavljanja meja. To otroci kasneje v življenju doživljajo kot pozitiven moment njihovega otroštva. Vsak otrok, tega sicer ne povedo, hrepeni po vzoru, avtoriteti in idealu. Odrasli vse to otrokom s svojo osebnostjo moramo predstavljati in dajati.

Ob tem je še potrebno odgovoriti na vprašanje: kaj je ljubezen do otroka? Vsekakor ne gre za »opičjo« ljubezen oz. ljubezen, ki v imenu ljubezni vse nudi, vse daje, vse kupi… Tudi ne gre za to, da otrok postane središče in epicenter maminega sveta in življenja (postane tudi njen čustveni partner), in ga tako naveže na samega sebe, ker ga s tem naredi za življenjskega invalida, ki ni sposoben samostojno in odgovorno zaživeti (mamini sineki, poženščeni moški…). Pri starševski ljubezni do otroka gre za zelo preprosto stvar, gre za zadovoljitev otrokovih temeljnih potreb po varnosti, sprejetosti in skrbi.

Na predavanju ste omenili, da morajo starši biti tečni. V kakšnem smislu tečni?

Mislil sem predvsem na obdobje, ko so otroci v puberteti. Starši morajo dati vedeti, da so »tam«, da vzdržijo in ne smejo dati otroku vedeti, da mu niso kos. To je otrokom tečno, drži?

Se strinjam.

Odgovornost za vzgojo in izoblikovanje otrokove osebnosti nosijo tudi učitelji. Otroka je potrebno navdihniti do znanja, iskanja in samostojnosti. Kako dobro ali slabo se je model vzgoje v izobraževalnem procesu prilagodil modelu spreminjanja družbe in tehnološkega napredka?

Ironično povedano, prilagodil se mu je odlično. Namreč permisivna pedagogika gre z roko v roki s potrošniško miselnostjo, torej subjektivizma, individualizma in egoizma.

Ekonomsko mašinerijo sveta naprej poganja potrošniška logika »čim več stvari na novo vpeljati, čim več jih porabiti in jih potem spet zamenjati z novimi. Naloga reklam v tem potrošniškem svetu je, da človeka prepričajo, da mu brez določenih stvari ni živeti, da jih torej nujno potrebujejo. Ljudje ne hodijo v trgovino kupit »to in to«, ampak gredo gledat, če je kaj za kupiti. Torej gre za logiko, da se vzgoji človeka, ki bo čim več trošil. In ironično torej, permisivna vzgoja vzgaja ravno take ljudi. Brez kreativnosti, kritičnega pogleda in lastnega mnenja.

Permisivna vzgoja večinoma temelji na postulatih pogovora in pogovarjanja, kar starše pogosta utruja in izčrpuje. Kakšen način vzgoje je po vašem mnenju najbolj optimalen?

Velikokrat poudarjam, da, danes, ko smo vsi obremenjeni s tem pogovarjanjem in neskončnim debatiranjem, temelj vzgoje ni v pogovoru in debati (seveda se je potrebno kakšne stvari tudi zmeniti), ampak je temelj vzgoje v življenjski naravnanosti in dejanjih. O nekaterih stvareh se z otrokom nimamo kaj pogovarjati in debatirati. Kako to uskladiti? Rekel bom, da po zdravi kmečki pameti, ki naj usklajuje naše »akcije«, dejanja in pogovor.

»Mama mora otroku pomagati čimprej od hiše,« ste med drugim tudi dejali na predavanju. So mame oz. starši dovolj močni, da mu lahko »pomagajo« oditi od doma?

Na žalost izgleda, da niso. V osnovi seveda so. Vsaka mama ima v sebi to moč, nekaj drugega pa je, če jo uporabi. Na žalost je tako, da starši velikokrat, še posebej mame, sinove navežejo nase in jih naredijo odvisne od sebe. To so tako imenovani mamini sinčki. Po mojem mnenju morajo mame priti do uvida, da otroka niso rodile zase, ampak za svet, zato mu morajo pomagati čim prej od doma v življenje, prej pa mu omogočiti čim več pozitivnih izkušenj iz »sveta«. Cilj je torej, da se otrok osamosvoji.

Mislim, da v skandinavskih deželah otroci gredo živet na svoje že tam pri 18. ali 19. letih.

Ena izmed vaših misli, ki je vredna novega vprašanja, je tudi ta, da mame dandanes poleg tega, da skrbijo za otroke, morajo skrbeti še za partnerje. Kaj se dogaja z moškimi?

Danes izmed mnogih kriz, o katerih govorimo, živimo tudi v krizi moških. Manjka ta »pravih dedcev«, imamo pa te mačote, ki sprehajajo pudlje in hodijo na fitnes. Moških, ki gredo iz službe naravnost domov, ki čutijo odgovornost do žene in otrok, ki so steber družine in dajejo oporo ženi, danes primanjkuje. Živimo v času pomožačenih žensk in poženščenih moških. Torej v ozadju je kriza identitete.

Tudi ko govorimo o vzgoji, govorimo o krizi identitete. Moderno je, da so mame prijateljice z otroki, dejansko pa gre za krizo identitete, saj tudi mama več recimo ne ve, kaj pomeni biti mama.

Po vašem mnenju torej manjka tradicionalnih družinskih vrednot?

Točno tako. Ravno za to gre pri tem. Če recimo nimaš jasne identitete o sebi, o tem, kaj pomeni biti oče in kaj pomeni biti mož, to tudi pomeni, da nimaš avtoritete, ker niti sam s sabo nisi razrešil nekaterih osnovnih stvari. In potem to otrok seveda čuti.

Kako si razlagate dejstvo, da je bila na vašem predavanju v veliki večini prisotna ženska populacija? Moških vzgojni nasveti ne zanimajo?

Vidim dva razloga za to. Kot prvo, ženske so duševno zelo močne, zato velikokrat moškega dobesedno izrinejo ven iz vzgojnega področja v družini. Moški pa si seveda (na žalost) tudi preveč ne prizadevajo, da bi bili aktivno udeleženi pri nepredvidljivi pustolovščini, ki se ji reče vzgoja. Prehitro obupajo in se ne znajo postaviti zase in sprejeti svoje temeljne vloge.

Kot drugo, si moški niso pripravljeni vzeti časa. Ne gre samo za to, da jih ni na tovrstna predavanja, ampak po navadi moški tudi ne hodijo na roditeljske sestanke, otroške predstave itd. Torej niso tam, kjer so njihovi otroci. Če je kakršnakoli zadeva, ki se tiče njihovih otrok, bi očetje morali biti prvi tam. Ampak na žalost imajo toliko opravkov sami s sabo, da tega ne zmorejo in velikokrat so jim vse druge stvari pomembnejše.

Očetov torej v vzgoji na nek način »ni«.

Točno tako. Mame so »tam« in vse obvladajo, od oranja, kuhanja do vzgoje, očetov pa ni. To ne pomeni, da ga fizično ni, ampak ga ni v čustvenem odnosu. Je kapituliral. Ni ga kot moža, partnerja, ljubimca in očeta. Je oseba, ki je včasih »tam«, včasih ga ni, včasih podivja in kriči, samega sebe ne obvlada itd.

Se od moških mogoče preveč pričakuje?

Po mojem mnenju še premalo. Poglejte, kaj vse ženske naredijo. Hodijo v službo, skrbijo za otroke, za moža, kuhajo, perejo itd. In vse to zmorejo. Preveč vsega zmorejo, kar pa na žalost velikokrat gre na njihovo škodo. Tudi v partnerskem odnosu si je potrebno znati postaviti meje, razdeliti naloge in odgovornosti ter ohraniti zdravo mero samospoštovanja. Ob vsem tem pa ne pozabiti na žlahtnost življenja, ki se ji reče ljubezen.  

1. del intervjuja lahko preberete na tej POVEZAVI.