FOTO: Pomurska druščina obiskala Sarajevo

Ob prvomajskih praznikih je druščina iz Pomurja obiskala domovino čevapčičev, glavno mesto Bosne in Hercegovine – Sarajevo. Izlet je organiziral in sofinanciral Prleški študentski klub. V štirih dneh so si ogledali veliko znamenitosti mesta Sarajevo, obiskali pa so tudi Jablanico in Mostar.

Že ob prestopu državne meje Hrvaške z Bosno, smo lahko osupnili nad grozovitimi prizori in ostanki stavb, ki so ob vzhajajočem soncu izgledalo še bolj šokantno. Šlo je namreč za posledice vojne za neodvisnost, ki se je dogajala od leta 1992 do 1996 v Bosni. Med potjo do mesta čevapčiče, smo lahko videli tudi nekoč največjo jugoslovansko železarno v Zenici.

»Če piješ iz vodnjaka Sebilj, se boš vedno vrnil nazaj v Sarajevo«

Takoj ob prihodu v Sarajevo, smo se odpravili v predel mesta imenovan Baščaršija, ki je domovanje vsem znanim Sarajevskim čevapčičem. V centru Baščaršije stoji tudi vodnjak Sebilj, iz katerega smo se lahko odžejali. Ob vodički Nadji Horvat smo si že prvi dan lahko ogledali veliko znamenitosti starega dela mesta. Največ znamenitosti je bilo iz časa vojne v Sarajevu, ko so mesto oblegali Srbi in Sarajevčanom prekinili stike z zunanjim svetom. Ob sprehodu skozi mesto smo naleteli na značilno muslimansko molitev, imenovano Džuna, ki je za muslimane enako pomembna, kot nedeljska maša za katolike. Po koncu molitve smo se tudi sami podali v eno izmed mošej (islamskih svetišč) in si jo podrobneje ogledali.

Lep vroč dan v prestolnici Bosne smo zaključili s pravo »bosansku kavhu«. in ob odlični pripravi kave so si tudi nekateri izmed nas prislužili certifikat bosanskega kafetarja.

Tunel rešil mesto Sarajevo

Drugi dan se je začel precej izmučeno, kajti sarajevske noči znajo biti zelo divje in zabavne, kar smo lahko izkusili tudi sami. Kljub vsemu smo se vsi odpravili na obrobje mesta, v bližino sarajevskega letališča, kjer smo si ogledali tunel, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva in je bil edini stik mesta s ostalim svetom. Skozi ta tunel so v mesto pošiljali zaloge hrane in streliva za preživetje Sarajevčanov, zanimivo pa je to, da Srbi do konca vojne niso izvedeli za ta prehod, kar je zelo vplivalo na izide vojne.

Dan smo nadaljevali v centru mesta z ogledom Sarajevske pivnice. Ob vstopu je marsikomu zastal dih, ker si niti malo niso morali predstavljati, da obstaja tako čudovita pivnica. Nekatere je pogled nanjo spomnil na prizore iz filmov. Preostanek dneva si je marsikdo privoščil za počitek, nekateri pa za nakup spominkov iz Sarajeva.

Kljub vročini se nismo predali

V nedeljo že zgodaj zjutraj se je ekipa iz Pomurja odpravila iz glavnega mesta proti zahodu, v sredozemske kraje, v mesto Mostar. Pot je potekala v dolini reke Neretve, ki s svojim zelenkastim sijajem izgleda zelo čudovito. Naša prva postaja je bila v mestu Jablanice, kjer smo si ogledali porušen most, ki ga je partizanska vojska porušila v obrambo pred nemškimi silami in četniki. Rušenje mostov na reki Neretvi je bila ena izmed taktik, ki jo je Tito uporabil v ti. »bitki za ranjence«, kjer so eno izmed ključnih potez odigrali ranjenci.

V popoldanskih urah, ko je živo srebro kazalo preko 35°C, smo se ustavili v Mostarju in si ogledali vsem znani Mostarski most, ki so ga Hrvati porušili med vojno. Ob prenovljenem kamnitem mostu nam je dogajanje popestril skakalec v vodo, ki si je upal skočiti z višine 25 metrov. Vsem najbolj prijeten v vročem popoldnevu pa je bil obisk slapov Kravice, kjer smo se lahko res prijetno ohladili v pršenju vodnih kapljic. Kljub ledeno mrzli vodi so nekateri zbrali pogum in se celo vrgli v vodo. Po tem prijetnem postanku smo se v večernih urah vrnili v hostel in dan zaključili z druženjem.

Brez spominkov ne gre

Zadnji dan v Sarajevu, mestu čevapčičev, smo obiskali tudi glavno Sarajevsko tržnico, kjer smo imeli priložnost nakupiti spominke za sebe, svoje partnerje in domače. Ob iskanju primernih spominkov je ura kar hitro tekla, zato so se nekateri podali še na razgledno točko, ki je oddaljena nekaj minut hoje od vodnjaka Sebilj. Kljub strmi poti pa je bila hoja vredna vsake kalorije, ki smo jo potrošili. Namreč pogled je bil res neverjeten. A na žalost nismo mogli dolgo ostati, ker se je ura že bližala odhodu proti domu.

Čeprav smo se odpravili domov, se vzdušje ni spremenilo in se je veselje in petje nadaljevalo na avtobusu. Na poti, smo imeli veliko smolo pri prečkanju bosansko – hrvaške meje, kjer smo zaradi stavke čakali več kot 2 uri, pa čeprav smo ob prihodu imeli samo 300 m do meje. Kljub temu se je druščina srečno in varno vrnila nazaj v Ljutomer.

Več fotografij v spodnji galeriji...