Štuhec: Slovenija ni socialna država, ampak oskrbniška

Debata na prvi okrogli mizi na Akademiji aktivnega državljanstva in podjetništva minuli vikend v Mariboru se je vrtela okrog civilne družbe. Na njej so sodelovali predavatelj na Fakulteti za poslovne vede Katoliškega Inštituta Ivan Štuhec, spletni publicist in član kabineta finančnega ministra Tomaž Štih in Matej Makarovič, predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije.

Štuhec je v uvodu ostro ocenil, da Slovenija ni socialna država, ampak oskrbniška. Z modelom zahodnih socialnih držav namreč nima nič, saj zanika posameznika in njegovo delovanje.

Bolj optimističen je bil Štih, ki meni, da so se v zadnjih letih razmere popravile, in to bistveno. Kot primer je navedel medije. »Mediji so vse bolj odkrito politično profilirani. Pred nekaj leti so se sicer vsi prodajali kot objektivni in neodvisni, dejansko pa so bili izrazito politični. Danes vemo, kako je. Pluralizem je ravno to, da vemo, kdo kaj zagovarja in kako stvari stojijo,« je dejal Štih.

Kristalizira pa se tudi politična izbira. Še več, meni celo, da se v Sloveniji dogaja pravi idejni potres: razvijajo in krešejo se različna mnenja, upamo si jih povedati in se izpostaviti. »Aktivno državljanstvo je produkcija idej, politika pa izvajanje teh idej,« je poudaril. To je ključen prehod, ki se mora zgoditi, da civilne iniciative polno zaživijo. Kot se je to, denimo, zgodilo pri nastajanju zakona o uravnoteženju javnih financ. Tu se je namreč nepolitično povezalo s političnim. Vse bolj tudi razumemo, da sama ideja ni toliko vredna, če ni izpeljana, je dodal. »Nikoli pa ne dvomite v zmožnost malih ljudi, da spremenijo svet, saj je to edino, kar ga lahko spremeni.«

Makarovič je uvodoma pojasnil, da je civilna družba mest med dvema vrstama svetov, med malimi svetovi posameznikov, svetovi vsakdanjega izkustva in na drugi strani svetom visoke politike, oblasti, korporacij, medijev. V zvezi s tem je kot ključen element izpostavil kritičnost. A ta nikakor ne sme biti vse povprek. Kapitalizem, globalizacija, ZDA, EU, vse to so zadeve, ki jih dandanes zelo radi kritiziramo. Kar je dobro, vendar pa nas ta kritičnost ne sme zapeljati v nekritičnost do drugih alternativ, opozarja Makarovič. Kritični moramo biti dosledno in konsistentno, saj sicer postanemo nestrpni. Drug problem v zvezi s kritičnostjo pa vidi v cinični, nihilistični kritičnosti, ki zrelativizira in zbanalizira vse. Na koncu ugotovimo, da je popolnoma vseeno, ali se odločimo za demokracijo ali kar koli drugega, ker je vse isto. In to je nevarna past, še opozarja Makarovič.

In kje vidi civilno družbo v Sloveniji? Po njegovem so vse pobude in iniciative pri nas preveč etiketirane. Že vsakdanja vprašanja se preveč političnonazorsko polarizira, s čimer se ukvarja nestrpnost in netoleranca. Vse se hitro pozicionira na eno ali drugo stran. Vprašanje je, ali se boš sprijaznil in delal kot ustreza tvoji etiketi ali boš skušal dokazovati, da nisi v predalu, kar je brezupno, meni Makarovič. Saj si lahko bližje neki opciji, a ostajati moraš odprt za dialog.

Štuhec je ob tem izpostavil težavo, da v Sloveniji država ne ustvarja razmer, v katerih bi posamezniki videli smisel v civilnodružbenem delovanju. Država bi morala nagrajevati takšno delovanje, vsaj z olajšavami, a tega ni, meni Štuhec, ki je pesimistično prepričan, da se na tem področju še zdaleč ne dogaja razvoj in napredek, ampak kvečjemu regresija. Poleg tega tudi altruizma in pripravljenosti delati zastonj preprosto ni.

Foto: Mreža idej

Kar se tiče financiranja, je treba stremeti k heterogenosti virov, je izpostavil Makarovič. Medtem ko druge demokracije dajejo znatna sredstav, obstaja pri nas nek strah pred »kontaminacijo«. Sredstev od države se ne gre braniti, res pa je, da heterogenost zagotavlja tudi večjo avtonomnost. Od samo enega centra ne smemo biti odvisno.

Še ena stvar je, ki manjka v slovenski civilni družbi, in to je, tako Štih, menedžment civilne iniciative. Namesto tega imamo »ta presneti etatistični, pokroviteljski sistem države«, kot je to označil Štuhec. »Država mora odmreti, in kar se tega tiče, sem kar malo marksist.Ostati mora pravna država, a državljana je treba sprostiti, da lahko svobodno deluje.«

Mnenja so se kresala tudi okrog vse večje domnevne pasivnosti mladih in njihove pomehkuženosti, podaljševanja mladosti in tudi ločitve, a ne izločitve vere iz države.