Masten: Ta plan je vsem super, vendar zraven ne želimo tujcev

V času zadnje krize se je zanimanje za moja predavanja na temo gospodarske krize vsaj potrojilo, je uvodoma na predavanju v okviru Akademije aktivnega državljanstva in podjetništva v Mariboru dejal Igor Masten z ljubljanske ekonomske fakultete.

Uvodoma nje tako serviral zanimiv podatek: v zadnjih štirih stoletjih se je na svetu odvilo kar okrog osemsto kriz in vse so imele nekaj skupnega – vedno smo mislili, da "tokrat je pa res drugače". Pa nikoli ni bilo.

Zadolženost gospodinjstev v ZDA na gospodarstvo je večja, kot je vredna hipoteka

Zametki tokratne krize so bili vidni že pred njenim uradnim začetkom, recimo leta 2006, ko je počil ameriški nepremičninski balonček. Tu niti ni bil ključen problem slabih posojil, vendar ko je prvi padel, so hipotekarni krediti postali kužni papirji, ki jih nihče ni hotel imeti. Dejstvo pa je, da je zadolženost gospodinjstev v ZDA na gospodarstvo večja, kot je vredna hipoteka.

Gospodarstvo v ZDA mora v povprečju ustvariti 200.000 novih delovnih mest, da lahko začnemo sploh govoriti o okrevanju gospodastva. Čeprav Severna Amerika velja za Meko pretočne delovne sile, pa to tudi čez lužo postaja vedno večji problem. ZDA je denimo polna svojih lastnih Grčij, ki pa se skrivajo pod skupnim proračunom. To je v Evropi nemogoče.

Primanjkljaje v finančnem sektorju je začela zapolnjevati država

V vsaki krizi se tako tudi pojavijo nove ideje in načrti, kako rešiti gospodarstvo in tudi tokrat ni nič drugače. Primanjkljaje v finančnem sektorju (banke in podobno) je začela zapolnjevati država, in to na različne načine, z dokapitalizacijo, nacionalizacijo, z garancijami in poceni posojili. Gre tudi za tiskanje denarja, ki je predvsem značilnost FED-a, kjer FED kupuje obveznice držav, nekaj česar ECB načeloma ne počne. S tem ECB izraža nezaupanje v lastne države članice, zakaj bi jim drugi? Na nek način se poizkušajo rešiti moralnega hazarda, a se o tem lahko veliko naučimo iz zgodbe o Lehmans Brothers.

Slovenija pred krizo in v krizi

Za začetek moramo ugotoviti, kakšna je odskočna deska za samo okrevanje Slovenije – kakšna je zdajšna situacija in na tem gradit naprej. Vse ni tako črno. Slovenska gospodinjstva imajo zdrave bilance, slovenske banke nimajo problemov z hipotekami. Je pa dejstvo da so naše banke nasankale pri klasičnih posojilih. Na kavicah s tajkuni so delili posojila na čisto klasične načine, ta posojila pa so se potem sfižila. Slovenija je svoj razvoj, tako kot večina tranzijcijskih držav, financirala z zadolževanjem v tujini.

Z vidika strukture kapitala so se pri tem oblikovali določeni odkloni, ki povečujejo finančno tveganje – odvisnost bank od kratkoročnih tujih virov, ki pa se med krizo hitro zapre. Tu sorazmerno s finančno odprtostjo nastopi »credit crunch«. Značilnost razvitih trgov pa je velika pretočnost kapitala. Kar je gotovo najbolj zaskrbljujoče, je dejstvo, da se je slovenski dolg v treh letih podvojil, z 22 na kar 47 odstotkov. Veliko financ je tudi vezanih v fiksnih transakcijah. 4,5 milijarde gre, denimo, samo za pokojnine.

Ne želimo tujcev

Glavno vprašanje pa je seveda, kako naj trg pride do kapitala? Zakaj Slovenci kot državljani ne kupujemo delnic podjetji, čeprav je zdajšnja cena le delček tiste, ki so jih dosegle v času evforije. Razvojna politika v Sloveniji temelji na visokem šolstvu, razvoju tehnologij, vlaganju in infrastrukturi.

Ta plan je vsem super, vendar zraven ne želimo tujcev, opozarja Masten. Vsega pa ne zmoremo sami, vseh obremenitev ne more nesti država. Liberizacija trga dela ni le odpuščanje, kar vsi naprej pomislijo. Glavni učinek naj bi bilo lažje, hitrejše in večje zaposlovanje.