Peter Polanič: Slovenija se vrti v začaranem krogu, druge države pa drvijo mimo nas

Intervju s predsednikom uprave Skupine Panvita mag. Petrom Polaničem.

Kako z mikroekonomskega oz. makroekonomskega nivoja ocenjujete lansko in letošnje leto?

S stališča skupine Panvita je bilo lansko leto relativno neuspešno. Beležili smo kar veliko rast prihodkov oziroma realizacije napram leta 2009, z indeksom 108. Vendar se ta realizacija ni pokazala v boljšem poslovnem izidu, ki ni v okviru pričakovanj. Zato obstajata dva razloga. Eden se skriva v prašičerejski proizvodnji, katerih rezultati se kljub realizaciji ciljev niso odrazili v končnih številkah, ki smo jih predvidevali.

Na drugi strani pa se je pojavil efekt zaostrene konkurence na trgu mesa in mesnih izdelkov, kjer smo kljub večjih prodanih količinah in večji finančni realizaciji, kot leta 2009, dosegli slabši poslovni rezultat kot leto poprej. Poglaviten razlog je v trgu svežega mesa, kjer konkurenca načrtno z nizkimi cenami »uničuje« domačo proizvodnjo z namenom uničiti konkurenco in na koncu dvigniti ceno. Podobno, kot se je zgodilo s ceno sladkorja. Ko smo imeli tovarno sladkorja, je bil sladkor še relativno poceni, sedaj pa je že relativno drag.

Gre za t.i. »ceno vstopa v EU«. Takrat so se naši slabo pogajali, da smo morali zapreti tovarno v Ormožu. Sedaj ko imamo ta skupni trg, je vaš problem, da prihajajo poceni izdelki iz vzhodnih predelov Evrope, tako meso kot kmetijski izdelki …

Najbolj zanimivo pri celotni stvari je, da niti ne toliko iz vzhoda, ampak da prihaja poceni meso s strani naših zahodnih sosedov, v tem primeru imam v mislih Avstrijo, ki v bistvu Slovenijo obravnava kot »Junk market«, kjer v relativno nepomembne količine po njihovi presoji prodaja po izredno nizkih cenah in dela škodo domači mesno predelovalni industriji, s tem pa na dolgi rok pridobiva tržne pozicije, ki jih bo tudi kasneje unovčila.

Gre za problem, da neka tuja veriga plasira mesne in mlečne izdelke po nižji ceni kot so vredni naši izdelki, prav tako čakajo na trenutek, ko toliko izčrpajo slovenske proizvajalce ,da jih tedaj za malo malico »pohrustajo«

Da.  Na nek poenostavljen način je to zgodba. Neki premiki v mesno predelovalni industriji so se zgodili s propadom MIP-a in Pomurke, sicer za pa njihov propad ni glavni razlog konkurenca iz tujine. Če se bo ta proces propadanja mesno predelovalne industrije nadaljeval, bodo ta prazen prostor tujci izkoristili in nam mesa in podobnih izdelkov ne bodo prodajali po teh cenah, ampak višjih.

Vem, da ste se vi že prej močno ozirali po zahodnih trgih. Ali boste lahko nadomestili manjšo prodajo doma s plasiranjem izdelkov višje dodane vrednosti na tujem?

V Skupini Panvita se nenehno trudimo, da bi odprli nove trge v zahodni Evropi. To nam je do sedaj dobro uspevalo. Nedavno nazaj smo odprli trg v Rusiji, Azerbajdžanu in Kazahstanu, kamor je šla tudi naša prva naročilka za 20 ton. Moram poudariti, da nam prodaja na slovenskem trgu ne upada, saj imamo višjo prodajo kot leta 2009, problem je v tem, da delamo z manjšo razliko v ceni, kot smo to delali leta 2009.

Ali je potem ključno, da se vključiš v velike trgovske verige?

V trgovske verige se moraš prav gotovo vključiti, ker trije trgovski sistemi obvladujejo relativno velik del slovenske trgovine. Če nisi prisoten v teh trgovskih sistemih, pomeni, da praktično ne obstajaš. Zato se je treba vključevati v te trgovske sisteme, po drugi strani pa je potrebno iskati prodajne poti, ki ti omogočijo doseganje višje razlike v ceni. Prav slednje poskušamo doseči z našo maloprodajno mrežo, ki nam v tem trenutku v realizaciji predstavlja 1/3 prihodkov. S to širitvijo želimo nadaljevati tudi v prihodnje. Tako bomo konec letošnjega oz. v začetku naslednjega leta odprli nov mesni center v Kopru. Intenzivno iščemo lokacijo za nov mestni center na Gorenjskem in pa v Ljubljani. Ko bomo to zaokrožili, se bomo začeli ozirati po t.i. srednje velikih mestih in tudi tam poskušali odpreti maloprodajne objekte, ki pa ne bodo tako veliki, kot večjih slovenskih mestih.

Je to vaš odgovor na »izsiljevalske  pozicije velikih trgovcev«?

Ne gledam na trgovce v smislu, da imajo izsiljevalske pozicije. Na nek način imajo monopol, vendar je koncentracija trgovine v Sloveniji nekoliko manjša. Nikakor na to ne gledam kot izsiljevanje trgovcev, je pa res, da si je pri tem treba izboriti prodajne poti, ki podjetju omogoča višje doseganje v ceni.

Kako je sedaj z MIP-ovo zadevo?

MIP-ov obrat v Kromberku imamo v najemu, kjer se nam konec marca izteče tretja 6-mesečna zgodba. Verjamem, da se nam bo ta zgodba razpletla do konca. Ravno 12. januarja je prva dražba njihovega MIP-ovega premoženja in prepričan sem, da bomo do konca marca prišli do končne rešitve lokacije v Novi Gorici

Bosta ciljali na nakup njihovega premoženja?

To je odvisno od več dejavnikov. Odvisno je od tega, kakšna bo konkurenca in kakšno ceno bo konkurenca ponudila. Mi sicer imamo predkupno pravico za to lokacijo, vendar smo se odločili, da ne bomo šli z glavo skozi zid. Vemo, koliko je ta lokacija za nas vredna, vemo, kaj je še tam potrebno narediti, vemo ,kakšen je lahko izplen te lokacije in na podlagi teh dejavnikov se bomo v danem trenutku odločili, ali gremo v to ali ne.

Kakšni so vaši plani za leto 2011 z vidika MIR-a? Z MIP-om ali brez MIP-a?

Tako je, ena je z MIP-om, druga pa je z predpostavko, da nas tam ne bo.

Kolikor vem, ste nekaj segmentov proizvodnje že preselili iz Gornje Radgone v Kromberg.

Tako je, en del proizvodnje smo že preselili iz Gornje Radgone v Kromberk, vendar to z našega stališča ne predstavlja večjega problema za preselitev proizvodnje nazaj. Res je, da je to povezano z določenimi stroški, ki pa niso tako visoki, da si tega ne bi mogli privoščiti.

Panvita je »največji kmet na Slovenskem«. Bo tako tudi leta 2011 in kaj si obetate od sprememb evropske strategije kmetijstva?

Po prvih osnutkih kakšnih bistvenih sprememb na področju kmetijstva ne pričakujem in mislim, da bo šlo bolj za kozmetične popravke, mogoče tudi za kakšne drugačne strategije znotraj določenih panog. Ampak mislim, da bo v nekem globalnem pomenu evropska kmetijska politika več ali manj ostala nespremenjena in da bo Panvita še naprej ostala »največji kmet v Sloveniji«.

V razpravah v okviru nove strategije se pojavljajo  določeni elementi protekcionizma znotraj nacionalnega prostora in nam je lahko žal za tovarno sladkorja v Ormožu.

Res je. Za tovarno nam je lahko žal. Znotraj posameznih držav Evropske unije se pojavljajo prikrite oblike protekcionizma. Seveda so te oblike prikrite, ker naj bi načeloma za Evropsko unijo veljal prost pretok tako blaga kot storitev, vendar je to v realnosti drugače.  Prav gotovo je kar nekaj držav v Evropi, ki s takšnimi in drugačnimi birokratskimi pravili ovirajo tuja podjetja, da bi vstopila na njihov trg.

Ena od kvalitetnih stvari, ki so napisane v razvojnih programih Panvite, je inovativnost ,,,

Na tem področju smo kar dejavni. Ne nazadnje nam o tem pripoveduje tudi nagrada, ki smo jo prejeli za inovacijo na področju špargljev, ki jo je prejel Andrej Smodič, in tudi na drugih segmentih znotraj Panvite se ta proces inovacij dogaja nenehno. Na naši mesni industriji se razvojna skupina srečuje na tedenskem nivoju, na leto imamo tako od sedem do deset novih produktov. Seveda si je v mesni industriji težko izmišljevati neke nove produkte. A nam nekako lepo uspeva.

V kolikšni meri si lahko sistem Panvite, kar se tiče poljedelske proizvodnje, privošči, da se ne drži klasičnega načina kolobarjenja.

Sploh si ne more privoščiti, ker smo v sistemu integrirane pridelave, kjer je kolobar predpisan. Če hočeš biti v tem sistemu, se ga moreš držati.

Obstaja zadeva, ki izhaja iz vašega okrilja in izstopa po številu priznanj. To je na Marofskem bregu, ki je lahko tudi zgodba o uspehu.

Mislim, da je to zgodba o uspehu, v kateri smo v relativno kratkem času dosegli kar velike uspehe tako na mednarodnih ocenjevanjih, kot na prodajnem trgu. Tako da tistim ciljem, ki smo si jih zadali, sledimo oziroma jih celo presegamo. Panvita Marof je zgodba o uspehu

To je samo začetek te zgodbe, ki jo boste nadgradili.

Lokacija Marof je primerna za to, da bi se jo dalo prav lepo nadgraditi s turizmom, objektom in en del tega je v naši dolgoročni strategiji. Vendar ne verjamem, da bi se zaradi negotovih časov in tveganja investicije to zgodilo v roku enega leta. V prihodnosti da, vendar v srednjeročnem obdobju pa ne.

Kje si lahko človek kupi vina Marof?

Če hoče kupiti v trgovskih sistemih, jih lahko kupi v Intersparu, drugače pa več ali manj v vseh bolje založenih vinotekah in pa v boljših restavracijah.

Kaj pa preko meje?

Tudi tam, a je treba povedati, da je izvoz zaradi recesije upadel. Lahko se pa vina Marof, na primer, dobi med drugim tudi v londonski restavraciji.

Še malo pa bo Zakon o Pomurju star leto dni. Je skozi vaše oči zakon vplival na to, da se je dinamika razvoja spremenila iz negativnega v pozitivno?

Po mojem mnenju pozitivni efekti zakona še niso vidni. Nedolgo nazaj je bil končan razpis, kjer so podjetja dobila denar in učinki se bodo pokazali šele čez čas. Ta podjetja so obljubila. da bodo ustvarila nova delovna mesta, v okviru katerih bodo kreirala pozitivno stvar za okolje. Če pa je ta zakon pozitiven, pa bomo lahko ocenjevali šele čez dve, mogoče tri ali štiri leta.

So se v te zadeve vključila tudi podjetja iz skupine Panvite ali katerih drugih skupin?

Iz skupine Panvite ne, ampak podjetji iz gradbenega dela, ki sta, če se ne motim, uspešno pridobili dvakrat okrog 50.000 evrov.

Ali gre ta barka, kar se tiče Slovenije, po ekonomski plati v pravi smer?

Po mojem mnenju prav gotovo ne. Znašli smo se v nekem krogu, v katerem se vrtimo in ne znamo najti izhoda, medtem ko druge države, s katerimi se primerjamo, drvijo mimo nas s svetlobno hitrostjo. Nedavno sem poslušal oddajo na avstrijskem radiu, pri čemer je avstrijski statistični urad objavil, da je avstrijska brezposelnost padla iz 4,2 odstotkov na 3, 8 odstotkov in da pričakujejo, da bo od teh 3,8 odstotkov brezposelnih 30 odstotkov  ljudi v nadaljnjih pol leta našlo delo. In če to primerjamo s slovensko realnostjo, se lahko vprašamo, kje za vraga živimo.

Pred mesecem in pol ste verjetno prisostvovali srečanju predsednika vlade z gospodarstveniki. Mu gospodarstveniki niste mogli povedati, da naj obrne krmilo?

Nisem mu mogel povedati, ker nisem bil tam in ne vem, kaj so se pogovarjali.

V Pomurju obstaja nekaj tisoč malih kmetov, ki pravijo: »Lahko je Polaniču, ki je »velik kmet«, kaj pa mi?« Ali se je ta vloga, ki jo začela prevzemati vaša hčerinska družba kot nekega zadružnega sistema, pokazala s plusom, ki je pač moral biti?

Trdno sem prepričan da slovensko ali pomursko kmetijstvo lahko preživi tako, da gredo Panvita in manjši kmetje z roko v roki naprej. Ko govorimo o povprečni kmetiji s petimi hektarji, kmet s klasično poljedelsko proizvodnjo ne more preživeti, pa tudi če pšenica stane 1000 evrov za tono, ker je to enostavno neizvedljivo.

Zato se mu lahko samo s partnerstvom z večjim sistemom, kot je Panvita, zagotovi nek dolgoročen obstoj, da bo na svojih hektarjih prideloval kulture, ki bodo ekonomsko upravičene. In Panvita  poseduje znanje in resurse, da mu to omogoči. Odločili smo se, da bomo to kooperacijo z manjšimi kmetijami širili in pospeševali. S tega vidika imamo tudi kar nekaj rezultatov, na katere smo lahko ponosni. Ne nazadnje sodelujemo tudi z več kot tisoč kmetijami, kar je že lepa številka.

Pri teh kmetih je dvojni problem. Eden je riziko, drugi pa je pomanjkanje idej, kaj na teh hektarjih delati in kam to, kar pridelaš, plasirati.

Res je. Vendar tu ne gre samo za to, da so majhni kmetje brez idej. Tu mora svoje narediti tudi kmetijsko pospeševalna služba, ki mora kmete usmeriti v proizvodnjo, ki jim omogoči eksistenco. Ali pa vključitev v sistem, kot je Panvita, kjer kmetje dobijo idejo, kaj lahko delajo, pomagamo jim pri organizaciji in pri pridobivanju resursov, na drugi strani pa preko prodajnih poti skozi Panvito relativno uspešno prodajo na trgu.

Ali je ta kmetijski resurs dovzeten do impulzov, ki jih pošiljajo veliki kmetje in veliki sistemi?

Preko naših, bom rekel reprezentativnih teles, se vpraša za mnenje pred sprejemanjem uredb, zakonov, pravilnikov, itd.. Treba pa se je zavedati, da je to en velik aparat, ki rabi nekaj časa, da se vzpostavi tako, kot je treba. V končni fazi je to ena velika barka, tanker, ki se ne more obrniti kot majhen čoln, ampak rabi nekaj časa.

V zadnjih časih so kmetje kar glasni glede cen pšenice.

Cena pšenice je za to leto več ali manj definirana in ne vem, zakaj bi se moral zganjati kraval. Dejstvo pa je, da so kmetje taka populacija, da niso zadovoljni z ničemer.

Kritično?!

Kritično. Prav je, da to nekdo pove kritično. Bom povedal en primer. Vsako leto imamo srečanje z našimi kooperanti, kjer smo med drugim preko anketnega vprašalnika hoteli izvedeti, katera kooperantska proizvodnja zanima kmete. Na ta vprašalnik je odgovorilo šest odstotkov udeleženih. Mislim, da je osnovni problem, da se preko kmetijske politike gremo sociale. Mislim, da to ni prava usmeritev.

V Skupini Panvita se pojavljate kot pridelovalec, v naslednji fazi pa odkupovalec.

To je res, v enem delu se pojavljamo kot pridelovalec, v drugem pa kot odkupovalec. Naša žita sicer ne prodajamo, ker jih rabimo v proizvodnji. Nimamo tega »catch 22« efekta, tako da nam je interes, da dobimo svoje surovine, da dobimo krmila, skrbimo za svoje živali in da potem svoje meso prodamo v dodani vrednosti v končnem produktu, ne pa v vmesnih fazah.

Ali Panvita pelje podoben sistem v Srbiji?

Kar se tiče Panvitinega podjetja v Srbiji - Panvita Nove Brazde, se bomo počasi odmaknili in svoj delež prodali srbskemu partnerju, ki bo svojo zgodbo peljal naprej. Smatrali smo sicer, da je to dobra priložnost, vendar nam zaradi objektivnih razlogov te zgodne ni uspelo izpeljati, kot smo si zamišljali, zato smo se odločili, da se bomo umaknili

Se mogoče ozirate na Madžarsko?

Da. Mi smo si kot enega od ciljev za leto 2011 zadali, da na Madžarskem najdemo od 300-500 hektarjev obdelovalne zemlje in razširimo poljedelsko proizvodnjo ter si s tem zagotovimo večji delež neodvisnosti od surovinskega trga.

Realizacija: TV AS