Petra Miholič – Prekmurka, ki je v 500 evrov vrednem VW-ju prevozila rally od Münchna do Istanbula

Ljubiteljica avtomobilov in vožnje nam je opisala svojo avanturo, ki jo je preživela v zdelanem, vročem avtomobilu po poti med Münchnom in Istanbulom. S Petro Miholič, Prekmurko, ki sicer živi v Salzburgu, smo se pogovarjali ob njenem obisku v Prekmurju, kjer živijo njeni starši.

Nepozabna avantura od Münchna do Istanbula

Sedem dni, 5000 kilometrov po poteh, ki jih ni moč najti na zemljevidu,  in avtomobil vreden 500 evrov. To je bil letošnji poletni izziv za 35-letno pravnico, ljubiteljico hitrosti in oboževalko BMW-jev, ki se je na Rallye 500 prijavila na pobudo prijatelja. Pot med Münchnom in Istanbulom sta s prijateljem Imejem Isongom v avtomobilu vrednem manj kot 500 evrov prevozila v družbi 17 avtomobilov in 35 drznih voznikov, ki so se podali na nepozabno evropsko-azijsko pustolovščino.

Petra: Vožnja je moje življenje

Že v otroških letih so Petro bolj kot kuhinja in barbike privlačili avtomobili. Veliko časa je preživela z očetom, ga opazovala pri »šraufanju«, vikende pa je nemalokrat preživela v avtomobilu. S starši, s katerimi je živela v Salzburgu, so se skoraj vsak vikend vračali domov v Prekmurje, zaradi česar je Petra vzljubila vožnjo. Prav zaradi tega ni veliko razmišljala, ko ji je prijatelj Ime omenil, da se bo udeležil rejlija iz Münchna do Istanbula. To, da moraš pot do Azije prevoziti v avtomobilu, ki ni vreden več kot 500 evrov, je bil za Petro samo še večji izziv.

V nekaj dneh so uredili 15 let starega Volkswagna, ki je bil, kot pravi Petra v dokaj dobrem stanju. Pred tem je imel prevoženih 300.000 kilometrov. Velikih popravil pri avtu pred rejlijem ni bilo, razen malenkosti pri motorju, poleg tega pa so zamenjali vrata, prtljažnik in »haubo«. S sabo pa so vzeli nujno opremo: gasilni aparat, walki talki in dvigovalko – reči, ki so po poti marsikomu prišle še kako prav, in 20-litrski kanister za gorivo, ki je po poti, kjer mnogokrat ni bilo bencinskih črpalk, bila nujno potrebna.

Kot pravi Petra, hujših pripetljajev po poti s sovoznikom nista imela, zgodilo se je le to, da je okno zdrsnilo v režo. Zato, kot pravi Petra, če se vsaj malo ne spoznaš na mehaniko, nimaš na takšni poti kaj početi.

Veliko vidiš, še več doživiš

Rallye 500, ki se je sicer letos odvijal že tretje leto, za svoj cilj iz Münchna vsakič izbere novo lokacijo. Letos so do Istanbula potovali med 5. in 11. julijem. Zjutraj preden so se podali na pot, so vsakič pregledali, če je z avtomobilom vse vredu. Dnevno so dobili nov program poti, ki so mu morali slediti tisti dan. Načrt s programom je vseboval navodila o poti, ki jo je treba tisti dan prevoziti in določil nekaj lokacij, kjer se je bilo potrebno ustaviti. V dokaz, da so se res peljali po začrtani poti, so udeleženci morali pošiljati fotografije znamenitosti, ki so bile ob poti, npr. most, cerkve, mejni prehod, table ob poti, hiše, ruševine ipd.

Vozili so se po najrazličnejših terenih: po avtocestah, lokalnih cestah, gozdnih cestah, tudi po poteh, kjer sicer vozijo rallye, pračkali so gore, vodo in kot pravi Petra, so nemalokrat vozili po poteh, po katerih bi se bilo z novimi avtomobili škoda voziti. Pot so jim nemalokrat prečkale krave, konji, zato je bila zbranost voznikov še kako potrebna.Udeleženci rejlija so mnogokrat vozili v parih ali skupinah, med sabo pa so bili v navezi preko walki-talkijev, da so obvestili druge, če se jim je po poti kaj pripetilo.

Udeleženci rajlija so bili večinoma Nemci, Petra je bila edina Slovenka in ena izmed štirih pripadnic nežnejšega  spola, ki so se udeležile rejlija. Ker Petra poleg nemščine govori slovensko pa tudi madžarsko, ji je to mnogokrat prišlo prav po poti, predvsem na mejnih prehodih, kjer so radovednim carinikom mogli pojasnjevati, zakaj prečkajo državno mejo.

Za nekaj kilometrov večkrat potrebovali tudi po več ur

Dnevno so prevozili več kot 500 kilometrov, v avtomobilih pa preživeli praktično od zore do mraka. Zajtrk in kosilo so opravili kar po poti, edini dnevni oddih, ki so si ga privoščili, je bila večerja v hotelu, časa za daljša večerna druženja z drugimi vozniki pa ni bilo, saj so ob koncu dneva utrujeni od vožnje popadali v posteljo. Prenočišča so si iskali iz dneva v dan. Napotke o hotelih so našli v knjigi, ki so jo dobili na pot, vendar, kot je povedala Petra, jih ni bilo smiselno rezervirati več dni prej, saj niso mogli predvideti situacij, ki bi se lahko pripetile po poti.

»Ko tak rejli prevoziš, veš, da si dober voznik«

Zmagovalca rejlija ni bilo, zmagali so namreč vsi, ki so prišli na cilj. Kot pravi Petra, je nagrada to, da ta rejli doživiš in da avto na cilju še vedno deluje. Predvsem pa je to potrditev vsakemu udeležencu, da je dober šofer: »Ko tak rejli prevoziš, veš, da si dober voznik.« Ena  ekipa je ne cilju avto prodala in se domov vrnila z vlakom, Petra pa pravi, da tekega avta ne bi prodala: »Če avto preživi tako pot, veš, da imaš dober avto, zato ga ne daš stran.«

Petra, ki obožuje dobre avtomobile, sicer vozi BMW. Z njim se rada poda na bližnjo nemško avtocesto, kjer ni omejitev hitrosti, vendar sama o hitrosti pravi: »Če si hiter voznik, še ne pomeni, da si tudi dober voznik. Avto moraš dobro poznati, vedeti kako odreagira v različnih razmerah na cesti, in tudi sam znati odreagirati.«  Sama se zato večkrat poda na prazna parkirišča, kjer praizkuša zmogljivost avtomobila in preverja svoje spretnosti in reakcije.

V mislih že pri novi avanturi

Po izkušnja, ki jo je doživela letos, Petra že kuje načrte, kam prihodnje leto. Čeprav njena družina sprva nad njeno načrtovano dogodivščino ni bila navdušena, pa razumejo njeno strast do vožnje. Zato tudi Petra pravi, da se vsak ljubitelj tovrstnih avantur skorajda mora udeležiti ene izmed podobnih preizkušenj, saj so doživetja v avtu po poti neopisljiva.

Foto zgoraj: Petrin prijatelj Ime Isong, s katerim sta se izmenjevala za volanom.

Foto: Pomurec.com in osebni arhiv

Več fotografij v spodnji galeriji ...