Jelka Krajnc: »Več kot vem o glini, bolj široko, čarobno in neraziskano se mi zdi to področje obrti in umetnosti«

Od majhne deklice, ki je kopala ilovico v domačem kraju v »Meškovi zajzi« in se pretvarjala da je kiparka, do čisto prave lončarke, katere izdelki navdušujejo in razveseljujejo vse več ljudi.

»Le redki, ki me poznajo, vedo, da mi je v resnici ime Elizabeta«, začenja pogovor Jelka. »Elizabeta je ime, ki sem ga nehote podedovala po svoji babici«. Večina jo pozna pod imenom Jelka Krajnc. Prav zaradi tega, je nemalokrat kakšno situacijo zapletla, saj je morala dokazovati, da v resnici gre za eno in isto osebo.

Ko se je pred desetletjem zaposlila v Centru za starejše občane Ormož (CSO Ormož) kot delovna inštruktorica, je pričela ugotavljati in iskati aktivnosti, ter materiale s katerimi bi se lahko najbolj približala stanovalcem. Zanimalo jo je, s katerimi materiali je možno preko aktivnosti najbolj ohraniti in krepiti njihove funkcionalne sposobnosti ter krepiti njihovo samopodobo. In tako  je odkrila glino. »Glina je material, ki jim je domač, blizek. Z njo si krepijo mišice in se hkrati z nastalimi izdelki tudi samo potrjujejo.«

»Začela sem se samoizobraževati in obiskovati razne tečaje. Čari gline so začarali in osvojili tudi mene.« Glina ni  več samo del njene službe, ampak je postala tudi njen hobi. Delo z glino jo pomirja in odpira nove perspektive. »Več kot vem o glini, bolj široko, čarobno in neraziskano se mi zdi to področje rokodelstva, obrti in umetnosti.«

Januarja 2011 se je vključila v Rokodelsko akademijo v Veržeju, kjer se je izučila za lončarko.  »Pozno jeseni 2011 sem se ojunačila in nekaj svojih izdelkov dala v ocenitev na Obrtno zbornico Slovenije. Tako lahko zdaj, na kar nekaj mojih izdelkov s ponosom prilepim oznako Izdelek domače umetnostne obrti.«

»Ob delu z glino sem se zavedla, da so mi naši stanovalci nehote vcepili željo po povezovanju naših prednikov, našega kraja, materialov s katerimi so se preživljali. Za to sem verjetno tudi  na mojih prvih izdelkih: lonček za kuhano vino, Martinov lonček, Martinov krožnik, skodelica za suho sadje, skodela  za sadje, pladenj-list iz Prlekije - začela upodabljati naše griče, grozdje, naše poreklo.«

»Tako ni čudno, da sem občutila tisto popolnost ravno, ko sem se na lončeno skledo prvič podpisala kot Liza, in s tem nehote povezala, sprejela tudi svoje korenine.«

Foto: Facebook profil Liza Lončarija