Maja Halb – Prekmurka, ki je doma po vsem svetu

Prekmurko Majo Halb je pot iskanja zaposlitve popeljala v arabsko prestolnico. Iz mesta, nad katerim se dviga najvišja stavba na svetu, kjer se bohotijo palmovi otoki in ki se ponaša s smučiščem sredi puščave, jo služba vsakodnevno popelje visoko nad oblake širom po svetu. Z Majo smo spregovorili o življenju v razkošni emiratski prestolnici in o lepotah, ki jih je v letu dni izkusila širom po svetu.

Kaj je botrovalo k temu, da si se preselila v razkošno emiratsko prestolnico? 

Arabska prestolnica je po novem moj dom. Lansko leto sem v tu dobila zavidljivo službo v eni od letalskih družb in mamljive poudbe preprosto nisem mogla zvrniti. Doma sem imela kar lepo ustaljeno življenje. S fantom Ivorjem sva živela v Beltincih, kratkočasila sta naju dva mačka, pri iskanju službe pa se mi ni izšlo. Imela sem mešane občutke o selitvi v to arabsko mesto, ampak ker sem poznala nekaj kolegic, ki so opravljale isto službo, sem si lahko vsaj približno predstavljala, kako naj bi vse skupaj izgledalo...in nisem se zmotila, tudi one me niso nahecale (smeh).

Si imela kaj pomislekov preden si se odločila za ta življenjski izziv?

Oh joj, imela sem nešteto pomislekov. Vedla sem, da moram to poizkusit, ker sem si že od nekdaj želela. Zavedala sem se, da sem tega sposobna in po drugi strani doma nisem hotela opravljati službe, ki me ne bi veselila in bi me spravljala v začaran krog nespremenljive stalnice. Nisem se hotla spuščati v »riski biznise«, ker zopet ne premorem toliko »je** vetra«. Vedla sem, da mora Ivor za mano in vedela sem, da če se kjerkoli zatakne, bom pač reagirala situaciji primerno. Nisem se preveč obremenjevala, samo hitro sem hotela na letalo, ker je slovo bilo preveč hudo. Hotela sem se transformirati, da bi bilo vsega hudega hitro mimo. Definitivno ni bilo lahko sprejeti takšne odločitve, počutila sem se kot vojak, ki odhaja na misijo. 

Nova služba je zahtevala tudi selitev v arabski biser. Kako bi z nekaj stavki opisala samo mesto?

Moj novi dom je mesto presežkov, je rezidenčen in nasprotje urbanosti. Zanimivi deli mesta niso strnjeni skupaj, ampak so razpršeni vse od dol do gor. Jaz sem našla svoj »gorički« kotiček, kjer lahko ležim na travi pod drevesom in opazujem sončni zahod v enem izmed parkov na plaži. Sem našla tudi najlepšo rezidenco, ki te z mislimi popelje v pravljično deželo. Plešoča fontana in večerja v Bližnji restavraciji v nakupovalnem centru te ne pustijo ravnodušnega. Vožnja po najbolj znani cesti je definitivno vesoljska. Stekleni svetleči nebotičniki raznih metalnih barv so »a must«. Postanek za kavo je tam sicer malce glasen zaradi prometa, ampak tudi to je potrebno poskusiti. Stari del mesta, ima tudi svoj poseben čar, ker te popelje v preteklost, ko so tukaj trgovali z biseri, zlatom in izmenjavali ene dobrine za druge. Orientalske strnjene tržnice na kupu. Kosilo od kanalu, kjer divja razigran morski promet je »a must« št. 2. In barantanje. Svetovna kuhinja je tu zelo razvita, zato lahko vsak najde svojo restavracijo po svojem okusu. Jaz sem še v fazi raziskovanja (smeh).

Kako se občuti in prenaša vročino, bližino puščave …?

Vreme tu je vroče in samo še bolj vroče. Najlepše ob tem je, da živim v mestu, kjer je samo sončno. Ni zime, dežja, kak dan tu pa tam spomni na jesen, drugače pa me takšno vreme spravlja v dobro voljo. Doma so me temačni in deževni dnevi spravljali v melanholično voljo. Trenutno bosta julij in malce avgusta peklensko vroča, ampak doma v stanovanju laufa klima, vsepovsod je klimatizirano, tako da se da. Poletje v arabski prestolnici je kot zima pri nas doma. Zadržuješ se doma, planiraš si za zvečer in večjih podvigov čez dan ne počneš, ker je enostavno prevroče. Ko pa se začne september, pa je  p r e l e p o . Konstantno pihlja z morja, tako da je super. Jaz se še odpravim na bazen ob teh peklenskih temperaturah, ampak ne za dolgo. Od oktobra do aprila so tukaj številni festivali hrane, ki potekajo v parkih na zelenici. To mi še najbolj približa občutek Evrope.

Kakšno pa je življenje v kozmopolitanskem arabskem mestu napram evropskemu življenju? Še posebej če izhajaš s pomurskega podeželja …?

Arabska prestolnica je puščavska, ogromno je prometa. Tu, kjer živiva z Ivorjem, je še malce umirjeno. Sva ob kanalu, ki nalašč vspodbuja k sprehodu, kar je super. Kot v Maribori ob Dravi (smeh). V enem predelu blizu naju  se lahko greš malo Evropejca, ker ta predel na enem mestu skuša posnemati strnjene evropske ulice in zelenje, ampak Evropejci bodo ob tem samo še bolj pogrešali Evropo.

Po mojem mnenju ni niti malo Evropski. Moja služba mi mogoča, da stalno potujem po svetu in se naužijem vsega, kar sicer v razkošni arabski prestolnici pogrešam. Sprehod po travi, med drevesi, kofetkanje v restavracijah in poceni nakupe. Cene tu so drage, zato jaz tukaj razen živil in uživanja ob hrani zunaj ne nakupujem. Zdi se mi potratno, če lahko vse »privlečem« od zunaj. Kava stane 4 EUR, pivo pa 10 EUR. Zato se dobra kava skuha doma, ali jo pijem tam kjer imam popuste ali pa preprosto plačam toliko za njo. Piva pa prav tako kupim po Evropi, načrtuje se naslednja dobava iz Bangkoka, raje pa pijeva gin in vodko (smeh).

Arabski svet klišejsko povezujemo z omejitvijo svobode za ženske. Kako ti to občutiš? Moraš npr. prilagoditi svojo izbiro oblačil arabskemu svetu?

Moja osebna svoboda ni čisto nič ohromljena zaradi tega, ker živim na bližnjem vzhodu. V vseh restavracija se streže akohol, še pritovorim ga lahko iz tujine. Mogoče se v starejšem delu mesta občuti, da so v javnosti večinoma moški,  ženske na kupu pa večinoma vidim v nakupovalnih centrih ali v restavracijah. Mesto je zelo liberalno. Na delovih mestih so vsi, tako ženske kot moški. Seveda so ljudje arabskega porekla tukaj v kandurah in abajah, to pa ne zahtevajo od ostalih ljudi. Osebno lahko omenim dva primera, kjer sem občutila rahlo veselje, da občutim svobodo na tak način, kot jo. Na eni izmed bank sva se z uslužbenko zapletli v prijeten pogovor o načinu življenja, službe in razmerij. Ko sem ji omenila, kaj je moja služba, mi je zaupala, da je sanjala o istem, ampak ji družina in mož niso dovolili, zaradi izpostavljenosti in različnosti religij. Na nekaterih mestih se moraš malce pokriti z ruto, ampak sem prenehala tudi s tem, ker vidim vse mogoče autfite tukaj in noben nikomur nič ne reče. Če bi se kje v javnosti želela strastno poljubljati, bi se že oglasile varnostne žvižgalke, ampak tudi držanje za roko vidiš v javnosti. Skratka, komot.

Kako si v razkošnem arabskem mestu, ki sicer velja za multikulturno mesto, sprejeta kot tujka? Imaš tudi kaj stika z domačim prebivalstvom in kako jih ti dojemaš?

Arabska prestolnica je kozmopolitanska. Vse narodnosti sveta so prisotne. Ko pridem na delovno mesto, vidim da so službo dobili ljudje najrazličnejših narodnosti, in to doprinese k temu, da je vsak delovnik še toliko bolj vznemirjiv. Večinoma prevladujejo Filipinci in Pakistanci, iz evropskega predela pa seveda Angleži. To velja nasplošno, ne za moje sodelavce. Multikulti je sedaj moj nov »po domače« (smeh).

Kako preživljaš prosti čas v tako, lahko bi rekli, »drugačnem« mestu?

Moj tukajšnji vsakdan je, ko se ne zadržujem doma na kavču ali pred štedilnikom, precej drugačen od prejšnjega. Sem na bazenu, s kolegicami se dobimo v šoping centrih, na kosilu, na bazenskih resortih, na plaži, se odpravimo v tradicionalni del mesta, kjer se nahaja vznemirljiva tržnica z vsem mogočim ali pa grem na našo upravo, kje urejam kaj za službo. Večeri so še bolj zanimivi, ker greva z Ivorjem na sprehod v naši soseki, kjer uživava ob pogledu na Najvišjo stavbo svet, na kanal, ki mu pravijo kar novi obraz mesta, in obiščeva enega izmed številnih barčkov v naši soseski, si privoščiva večerjo, šišo ali sladico. Nabor svetovne kuhinje tu je blazen, imam števine popuste po barih in restavracijah, tako da moram tudi to bolje izkoristiti!

Osebno arabska prestolnica ni sanjsko mesto zame. Po tem ko sem videla že toliko sveta, sem našla druge sanjske destinacije. Sem pa definitivno ponosna nase, ko gledam skozi okno in se zavem, da je mesto prestiža moj novi dom.

Kaj domačega prekmurskega, slovenskega po svetu najbolj pogrešaš?

Dobro se razumem s kar nekaj frendicami, ki delajo v isti letalski družbi. Družimo se ko imamo čas in super je, da jih imam, ker se potem res počutim kot doma. Kar pa tukaj prekmurskega najbolj pogrešam, so sveže kumare z vrta in svinjska ribica. Drugače pa se tu konča (smeh).

V zadnjih mesecih si s svojo službo prepotovala že velik del sveta, od številnih krajev Avstralije, Afrike, Azije ... Kje ti je bilo najlepše in kaj je bilo tisto, kar te je tam najbolj pritegnilo?

Huh, do sedaj sem res že bila na vseh koncih sveta. Filipini mi vedno pustijo najlepše vtise, ker je toliko prečudovitih naravnih znamenitosti. Nazadnje sem obiskala Kawasan slapove, ki so prečudoviti. Naravani bazen čiste azurne vode in za njim slap, ki prinese to vodo iz gorovja. Prečudovito. Ravno sem se vrnila iz safarija v Keniji. Ponovno uau. To je safari v nacionalnem parku in ne v parku, ki bi bil narejen za turiste. Z lokalnimi šoferji potem malce debatiramo o stanju v državi in se imamo super. Potepanje po Capetownu v Južni Afriki je bilo tudi potovanje, ki ga ne bom pozabila. Narava tam je prečudovita, videla sem najjužnejši del afriške celine, videli smo pingvine, prelepe zelene planjave in prečudovite plaže. Zgodba zase je bil Sydney, ker sem imela operno hišo in znameniti most 5 min vstran od hotela. Prečudovito. Potem sem se zapeljala do plaže Bondy z avtobusom, kjer sem uspela videti Sydney malce »off the beaten path«. Popolnoma navdušena, kako edinstven je. Plaža pa itak, da te kap (smeh). Vsa večja Azijska mesta so prav tako »luda«, velikanska in vredna svojega denarja. Resort na Mauruciusu je božanski. To je en izmed tistih resortov, ki jih vidite v katalogih za počitnice. Ne morem se pritoževat, svet imam na dlani.

Kaj bi svetovala mladim iz Pomurja, Slovenije, ki razmišljajo o priložnostih v tujini in morda še ne upajo narediti tega odločilnega koraka?

Mladim iz Pomurja...kaj bi svetovala....? Hm… Če veste, da vam je prihodnost naklonjena doma, ostanite tam, zamudite nekaj od svojega življenja in se imejte fajn. Jaz zase vem, da bi ob tem hotela še definitivno nekaj več, zato ne bi bila zadovoljna. Če pa ste tak firbec in živec kot jaz, pa pogumno na pot. Izgovori so najhujše zlo, lastna pamet pa ključ. Svet je razvit, samo dobro ga izkoristite sebi v prid. In ne mislite, da je diploma ključ do uspeha in da je neuspeh posledica sistema. Če ste kdaj želeli imeti dobro plačo in luksuz, definitivno v svet.

Foto. Maja Halb osebni arhiv

Več fotografij v spodnji galeriji ...