Marjana Škalič: Celotna zasnova šolstva je takšna, kot je bila pred dvesto leti

Šolarji so konec junija zapustili šolske klopi in že uživajo, nekateri na zasluženih in nekateri  na malo manj zasluženih počitnicah. Mnogi izmed njihovih staršev so si oddahnili, češ »uspeli smo se prebiti še čez eno leto«. Neprestano ponavljanje učne snovi, delanje domače naloge z otroki, in nenehno nerganje čez učitelje in šolski sistem, jih je seveda izmučilo. Otroke, starše in nenazadnje učitelje. Konec počitnic nas je napeljal na pogovor s psihologinjo Marjano Škalič, ki že nekaj let opozarja na nekatere nepravilnosti, ki se pojavljajo v šolstvu.

Marjana Škalič je ena tistih oseb, ob katerih ti postane toplo, ne da bi jo prej poznal. Je ženska pripravljena na sodelovanje in pomoč, ženska, ki razmišlja z lastno glavo in ženska, ki ne molči o problemih in je pripravljena o njih javno spregovoriti. Po izobrazbi je psihologinja. Piše kritične zapise o slovenskem šolstvu, je moderatorka facebook skupine »Kje vas čevelj žuli« ter sodelavka Familylab Slovenija, kjer vodi pogovorne večere in krajše seminarje za starše.

Od pripravnice, mame do sodelavke Familylab-a

Njena poklicna pot se je začela s pripravništvom v svetovalni službi osnovne šole v Pomurju. Med porodniškim dopustom sta se z možem odločila, da po 2. otroku ostane doma, kjer se bo posvečala družini. Tako je bila »le mama«, kar pa je vsem popolnoma ustrezalo. »Čez nekaj časa ugotoviš, da niti ne pašeš več v sistem. Postalo mi je jasno, da nisem za to. Družina mi je bila namreč vse bolj pomembna. Pomembno nam je bilo to, da smo skupaj, ter da z možem vzgajava otroke sama, ne da bi jih predala inštitucijam ali starim staršem."

Želja po znanju in po tem, da bi lahko delala izven sistema, ki ji ne ustreza in ga ne more podpirati, jo je pripeljala do tega, da se je začela dodatno izobraževati. “Izobraževala sem se 4 leta iz psihoterapije, delala v različnih projektih in bila prostovoljka. Leta 2016, pa sem se pridružila Familylab." Izkušnje šolanja otrok pa so jo pripeljale do tega, da je začela pisati blog “Kje vas čevelj žuli - šolstvo”, in odprla Facebook skupino.

Foto: Marjana Škalič, osebni arhiv

Slabosti šolskega sistema

Iz leta v leto poslušamo s strani staršev, učiteljev in vse pogosteje tudi otrok, da je naš izobraževalni sistem slab, ter da ga je potrebno spremeniti. Marjana Škalič meni, da je največja napaka našega šolskega sistema v tem, »da ni prilagojen resničnim potrebam otrok in potrebam družbe, niti ni v koraku s časom. Najboljše bi bilo v temeljih spremeniti vse strokovne podlage in celotno zakonodajo, dokler pa to ni možno, pa se da nekaj storiti tudi v okviru obstoječe zakonodaje, kar dokazujejo nekatere posamezne šole in posamezni učitelji.« Kot primer dobre osnovne šole, Škaličeva izpostavi javno Osnovna šola Preserje pri Radomljah, ki se ponaša z nazivom Glasserjeva kakovostna šola in temelji predvsem na Glasserjevi teoriji izbire. V osnovi gre za teorijo odgovornosti, saj izbira vedno nosi v sebi odgovornost in posledice. Tako šolarje učijo odgovornosti do lastnega vedenja in napredka pri učenju.

»Storiti se da marsikaj, čeprav veliko učiteljev pravi, da temu ni tako, saj se vse veže na zakonodajo. Velikokrat pa gre pri tem le za osebne prepreke. Potrebno je znati brati učni načrt. V resnici ni nobene potrebe, da se učenci na pamet učijo cele odstavke. Zunanja preverjanja so tisti meč, ki visi nad učitelji – Zdaj se moramo pripraviti za test, ni časa, da bi otroci spraševali tisto, kar jih zanima.« Škaličeva se sicer strinja s tem, da je ideja, da se preverja kvaliteta dela dobra, vendar bi bilo potrebno marsikaj zasnovati drugače. Morda celo graditi na zaupanju, kot to predvideva finski izobraževalni sistem.

Foto: pixabay.com

»Zunanje preverjanje namreč povzroči, da je pouk industrijski. Vsi se morajo učiti isto ter vsi isto znati, tu pa ni prostora, da bi se otrok razvijal v skladu s tem, kar so njegovi resnični potenciali in nenazadnje, kakšen je njegov prirojeni časovni razvojni ritem,« še doda sogovornica.

Reorganizacija šolstva

»Celotna zasnova šolstva je takšna, kot je bila pred dvesto leti. Učitelj stoji pred učenci in predava, učenci pa si morajo snov pisati v zvezke, si jo zapomniti in ponoviti za preizkus in ocenjevanje znanja. Učencem ni potrebno samim poiskati znanja. Njihova naloga je, da ponovijo to, kar je rekel učitelj, oziroma, kar piše v učbeniku,« razlaga Škaličeva, ki se ne strinja tudi z razdelitvijo ur za določene predmete: » 45 minutne ure so kot industrijski proces. Ko se otrok v nekaj poglobi in pokaže zanimanje, na primer piše spis ali pesem, zazvoni zvonec in postane vse nepomembno. Pove, da je to »nespoštljivo do otrokovega kreativnega procesa, ko bi se otrok lahko v nekaj poglobil in nekaj ustvaril.« Meni, da bi moral pouk potekati v obliki projektov, ter da bi moral pouk za otroka biti pravica in ne dolžnost. “Otrok, starši in učitelj mentor bi se morali dobivati na rednih timskih sestankih, kjer bi skupaj ovrednotili delo preteklega obdobja in naredili načrt, katero področje naj bi otrok v prihodnosti bolj razvijal.«

Foto: yourot.com

Pravilni načini vzgoje

Z enako mero, kot se starši pritožujejo nad učitelji, se tudi učitelji pritožujejo nad starši, češ da so premalo strogi, da so njihovi otroci nevzgojeni. Vse več kritik se pojavlja tudi na račun permisivne vzgoje. Pojavlja se vprašanje, kako naj starš izbere ustrezen način vzgoje.

Škaličeva meni, da se o permisivni vzgoji govori precej poenostavljeno, na obsojajoč način. »Starši so obsojani, kako je njihov otrok razvajen in egoističen, nihče pa ne poda konkretne pomoči, da bi starša vodil in pripravil na starševstvo. Starši so le del družbe in tudi oni le sledijo trendom, ki prevladujejo v družbi. Trenutno so to potrošništvo, zunanji z videz in materialne vrednote ter takojšnje zadovoljstvo. Gre za trend celotne družbe, kjer starši le sledijo temu, kar vidijo okrog sebe.«

Morda je ravno zato našla svoje poslanstvu pri »Familylab«, družinskem laboratoriju,  kjer se ukvarjajo s podporo staršem in pedagoškim delavcem.  Familylab je organizacija, ki jo je zasnoval Jesper Juul. Zelo znan družinski terapevt, z več kot 40 let delovnih izkušenj z družinami, otroci, vrtci in tudi podjetji po celi Evropi in širše. »V Familylab širimo vrednote preko seminarjev za starše in pedagoške delavce, nudimo svetovanje za starše in starševske pogovorne večere.« Tematika teh pogovornih večerov je, na primer, kako postavljati meje in kako voditi otroke. »Mi ne dajemo receptov in metod. Povemo neke ideje in koncepte, kako delujejo odnosi in kako se otroci odzivajo. V skladu s tem  pa mora potem vsak sam preizkušati in odkrivati, kaj bo delovalo v njegovi družini oziroma njegovi situaciji .«

Ob koncu nam je sogovornica povedala, da ideje za svoje delo jemlje iz različnih knjig in spletnih člankov. »Na spletu je vse mogoče o drugačnih šolah po vsem svetu, toliko različnih idej in dobrih praks, da človek kar ne more verjeti, da pri nas še vedno delamo tako, kot delamo.«