Čolnarji pred novo sezono, v Dokležovju kmalu bogatejši za čolnarski muzej?

Raftanje je razburljiva, mokra in divja zabava na reki. Kot oblika športa se je razvilo iz splavarjenja, ko so ljudje po rekah vozili les. V zadnjih letih se je ustanovilo kar nekaj društev, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Se želite peljati po reki Muri? Murski čolnarji so vam lahko v pomoč.

Tradicija čolnarjenja je že stara
Tradicija čolnarjenja je, kot pripoveduje predsednik Društva čolnarjev, Marko Žižek, že zelo stara. »Kot je možno zaslediti v starih zapisih, je tradicija čolnarjenja v Dokležovju prisotna že iz časa Marije Terezije, v knjigi Moji spomini pa Ivan Jerič  opisuje, kako je s svojo leseno ladjo na območju sedanjega mostu čez Muro »švercal« slovenske knjige in čtivo. Od 2. svetovne vojne naprej pa so v službi ljudstva opravljali »čolnarsko poslanstvo« gasilci. Po 2. svetovni vojni so v Dokležovju dobili v uporabo prvi gumenjak oz. gumijast čoln, ki je služil v reševalne namene, v osemdesetih pa so se začeli tudi prvi turistični spusti, bolj v namen treniranja veščin veslanja kot pa klasičnega rečnega turizma. Pobudniki so zato imeli zadosti razlogov in izkušenj, da so se leta 2005 na ustanovnem zboru odločili ustanoviti društvo, ki so ga na pobudo enega izmed ustanovnih članov poimenovali Društvo čolnarjev Dokležovje«.

Od leta 2005 je evidentiranih okoli 80 pristopnih prijav, vsakoletno pa članarino poravna okoli 50 članov, ki ne prihajajo le iz naše vasi, temveč iz občin celotnega Pomurja.

V društvu ni nikoli dolgčas

»Glavni cilji in naloge društva so predvsem zagotavljanje spustov s čolni po rekah in jezerih, skrb za množičnost in popularizacijo dejavnosti med občani – predvsem med mladino, povezovanje in vzdrževanje stikov z drugimi organizacijami v Pomurju, Sloveniji in tudi v tujini. V društvu pa se zavzemamo tudi za sodelovanje svojih članov na prireditvah, ki jih organizirajo druge organizacije, druženje med člani pa je prostovoljno z namenom izmenjave izkušenj in ustvarjanja občutka pripadnosti kolektivu. Izvajamo tudi aktivnosti na področju različnih športnih panog, kot so kanuizem, rafting, kolesarjenje, jadranje, pohodništvo, smučanje …« našteva Žižek.

Vsako leto izpeljejo 40 do 50 spustov, delijo pa jih na več segmentov. Izvajajo tradicionalne društvene spuste (otvoritveni velikonočni, spust Po mlinarski poti, zaključni kostanjev), spuste v sklopu izposoje veslaške opreme članov društva, donatorske, sponzorske inkompenzacijske spuste, pri  katerih gre za sodelovanje z organizacijami in podjetji, ki nas pri našem delovanju finančno ali materialno oz. kako drugače podpirajo, ter tako imenovane komercialne spuste, te izvaja sekcija Murskega čolnarja, v katero so vključeni predvsem usposobljeni vodniki rafta.

Priprave na spust

Predizvedbo spusta se je treba predhodno pripraviti. Pomembno je spremljati vremensko napoved, saj vreme vpliva tudi na reko. Eden izmed poglavitnih faktorjev je vodostaj reke, saj je ob povišanih vodostajih potrebno določiti, ali je skupina kondicijsko in psihofizično primerna za sodelovanje. Zgodi se, da si ljudje spust zamišljajo kot vožnjo z ladjico, brodom ali trajektom, kjer ni potrebna fizična moč. A vendar je drugače. Udeleženci morajo opravljati funkcijo »motorja«, ki čoln premika v željeni smeri vodnika, ta krmari čoln in daje ukaze za veslanje.

Pred vsakim spustom je treba na novo napihniti čolne ter pripraviti vesla in jopiče glede na število udeležencev – vsak udeleženec mora imeti svoj jopič in veslo. Zaradi velikosti rešilnih jopičev je pomembno tudi vedeti, kakšna je starostna skupina udeležencev. Del obvezne opreme, ki jo ima vodnik v svojem jopiču, je torba prve pomoči, v kateri je oprema za nudenje prve pomoči. V ta namen se vodniki društva tudi usposabljajo in izpolnjujejo svoje znanje.

V društvu imajo na razpolago tudi čelade in neoprenska oblačila, ki pa jih je v praksi na reki Muri skoraj nesmiselno uporabljati, saj bi predvsem v vročih poletnih mesecih predstavljala prej ovirajočo kot varnostno opremo. Je pa ta oprema zelo pomembna na drugih adrenalinskih rekah, kjer izvajajo bolj klasično raftanje. Skupino, ki se odloči za spust, na dogovorjenem mestu že počaka skupina vodnikov, ki predhodno pripravi in odnese čolne v tok reke, kjer čakajo, da se bodo udeleženci vkrcali.

Tik pred vkrcanjem? 
Pred samim vkrcanjem posadke v čoln je potrebno opraviti varnostno-obveščevalni postopek za udeležence, kjer se potniki seznanijo z osnovami obnašanja na reki. »Potnike posvarimo o nevarnostih, ki ob neupoštevanju navodil lahko ogrozijo njihovo zdravje, podučimo jih o tehniki veslanja, spoštovanju narave, postopku izplutja in pristajanja ter kaj vse bodo videli in doživeli na sami poti, kjer bomo pluli. Povprašamo jih tudi o morebitnih zdravstvenih posebnostih katerega od udeležencev, da potem takim udeležencem in otrokom posvetimo tudi večjo pozornost.«

Od par vesel, do Centra prekmurskih čolnarjev

Predsednik društva razlaga, da je glede na ceno opreme, ki jo uporabljajo za njihovo dejavnost in njen varovalni pomen, pomembno vzdrževanje in shranjevanje. »Po vsakem spustu je potrebno rešilne jopiče, čolne in vesla oprati in posušiti. Vesla, jopiče, neoprene, čelade in drugo opremo hranimo v posebnem klimatiziranem prostoru, kjer lahko opremo po potrebi, v kolikor zunanje razmere ne dopuščajo, tudi dodatno posušimo. Čolni so narejeni iz posebne mešanice gume in drugih materialov ter so prav tako potrebni impregnacije oz. zaščite, kar  naredimo vsake toliko časa, da material ohrani vse svoje dobre lastnosti.«

Ob ustanoviti so v društvu razpolagali le z nekaj vesli, jopičev in čolnom, od leta 2007 pa so začeli s konstantno nabavo opreme, ki so jo na začetku hranili kar po domovih članov društva. Šele leta 2011 so del te opreme shranili v novih društvenih prostorih, ki jih je tedaj v uporabo odstopila krajevna skupnost v zgradbi vaškega doma. »Ker so nam tudi ti prostori s časoma postali pretesni, smo se odločili, da »zagrizemo v kislo jabolko« in poiskusimo zgraditi svoje nove prostore – Center murskih čolnarjev,« pove Žižek.

Želijo urediti muzej čolnarstva

»V našem društvu je kar nekaj ljudi, ki so zaslužni za to, da so zgrajeni naši novi prostori. V novih prostorih sedaj shranjujemo društveno vozilo in del čolnov, v prihodnosti pa želimo urediti še »muzej čolnarstva«. Zgornjo etažo objekta bi radi namenili za neke vrste hostel, ki bi bil namenjen prenočevanju kolesarjev in čolnarjev. Pri tem upamo tudi na sodelovanje pri razpisih na evropskih projektih, saj je potrebno priti do finančnih sredstev. Še naprej pa se bomo seveda trudili, da v svoje vrste pritegnemo mlade iz naše vasi in tudi od drugod,« svoje pripovedovanje zaključi predsednik Društva čolnarjev Dokležovje Marko Žižek.

Vir: Društvo prekmurskih čolnarjev Dokležovje