https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

INTERVJU

Mateja Kovačec - Pomurka, ki je devet mesecev delala na največji križarki na svetu

15.01.2013 ob 9:00  

Mateja Kovačec iz Lunovca pri Veliki Nedelji se je v iskanju službe in novih doživetij podala na nepozabno avanturo in si službo poiskala na največji križarki na svetu. Devet mesecev je kot maserka preživela na ladji Allure of the Seas, z nami pa je po vrnitvi domov delila dogodivščine in vtise preteklih mesecev, preživetih na morju.


V iskanju zaposlitve in želji po novih dogodivščinah je pot Matejo pripeljala na največjo križarko na svetu. Pluli so po vzhodnih in zahodnih Karibih, njihove destinacije pa so bile med drugim Miami, Jamajka, Haiti, St. Martin in St. Thomas. Kot pravi Mateja, ta ladja, ki sprejme do 6000 gostov in več kot 2000 članov posadke, gostom ponuja vse, kar poželi srce: drsališče, kinodvorane, telovadnice, igrišče za minigolf, 600-metrsko tekaško stezo, pomanjšano verzijo Central parka … na ladji lahko igraš odbojko, košarko, si pobeliš zobe, ogledaš znani musical Chichago… vse, kar si lahko zamisliš.

Kako, da si se odločila za delo na ladji?

Prvi razlog je sigurno potovanje. Na ladji delaš in potuješ. Vidiš nove kraje, spoznaš nove ljudi, vidiš svet. Drugi razlog pa je služba. Pri nas je težko dobiti delo, na ladji pa se vedno išče osebje. Šla sem predvsem z razlogom, da bi spoznala nove ljudi, nove kulture in navezala nove stike, da lahko tudi pozneje 'na izi' potuješ.

Si se namerno odločila za največjo križarko na svetu ali je ladja "našla tebe"?

Ta ladja je našla mene. Vse je odvisno od tega, kaj greš delat na ladjo. Jaz sem šla delat v wellness. Po tečaju za maserja pri nas sem šla še na izobraževanje v London, ki traja vsaj tri tedne, nato pa ti tam na podlagi tega, kako se izkažeš, oni izberejo ladjo. Glede na osebnost ti oni določijo, kam greš. Sama sem imela res to srečo, da so me poslali na največjo križarko na svetu.

Kakšni so postopki, da prideš do službe na ladji?

Sama sem najprej hotela delati v trgovini, saj so trgovine na ladji v pristaniščih zaprte in imajo ti zaposleni veliko prostega časa. Je pa za delo trgovini potrebno imeti dve leti delovnih izkušenj, ki jih jaz nisem imela.

Tako sem najprej opravila razgovor v Kopru, podpisala papirje, na ameriški ambasadi uredila vizo, nato pa spakirala in šla v London. Tam sem se izučila različnih tehnik masaže, opravila potrebne izpite, po treh tednih pa sem imela srečo in takoj dobila mesto na ladji. V Londonu moraš sicer počakati tako dolgo, dokler ti ne najdejo ladje.

Kakšen je bil tvoj delovni teden na ladji?

Zjutraj ob 7.45 smo imeli sestanek z menedžerko. Nato pa delaš cel dan z vmesnimi pavzami za malico in večerjo. Delaš po 12 ur na dan, imaš pa tedensko en dan in pol prosto. Pol dneva vedno v nedeljo, ko je menjava potnikov, drugače pa še cel dan ali dvakrat po pol dneva, ko je ladja v pristanišču.

Si v devetih mesecih na ladji pogosto občutila domotožje?

Nekega velikega domotožja jaz nisem imela. Ni bilo časa niti razmišljat, kaj se doma dogaja, edino malo se ti vmes stoži po domu, ponavadi takrat, ko se slišiš z domačimi. Na ladji si ustvariš neko svojo družino, svoj krog prijateljev, ki ti v vsem stojijo ob strani.

Se je med številno in multinacionalno posadko poleg tebe našel tudi še kak Slovenec?

Posadke niti pod razno ne moreš povsem spoznati. Najbolj sta prevladovali skupini iz Jamajke in Filipinov. Na ladji sta poleg mene bila še dva Slovenca, sicer pa so bili od povsod, tudi iz južne Afrike, ogromno zaposlenih je bilo iz bivše Jugoslavije, ni pa bilo veliko Američanov.

Si imela na ladji težave z morsko boleznijo?

Prvi teden sem čutila vse, kar se je premikalo, sicer pa k sreči nisem imela nekih velikih težav. To je tako velika ladja, da ko se privadiš na njo, sploh ne čutiš več, da se giblje. Sicer pa smo si pomagali z zelenim jabolkom, kruhom, ingverjem… Tudi tablete sicer pomagajo, a te naredijo pijanega, tako da moraš po njih iti spat.

Je bilo znanje angleščine predpogoj za delo na ladji?

Dobro je, če jo obvladaš, ni pa bil to nek velik pogoj. Na ladji si prisiljen govoriti angleško, tako da se izpopolniš v angleščini. Na ladjo so prišli nekateri, ki so po angleško znali le kakšno besedo. Je pa super, če veš še kak drug jezik, še posebej španščino ali portugalščino. Med gosti je sicer veliko Američanov, Brazilcev, prevladuje Severna in Južna Amerika, veliko je bilo Avstralcev, srečala pa sem tudi Slovence.

So bile zaposlenim na ladji na voljo tudi usluge, namenjene gostom?

Zaposleni smo se med sabo ločili po označbah, črticah… in na osnovi tega, koliko črtic si imel, si lahko koristil tudi določene usluge. Nam iz welnessa je bilo dovoljeno skoraj vse, natakarjem manj, plesalcem in pevcem pa več.

Menzo smo zaposleni imeli svojo, tam smo jedli brezplačno, če smo pa šli v restavracijo, namenjeno gostom, pa smo morali plačati enako kot gostje. Gostom sta bili sicer namenjeni dve restavraciji, kjer je bila hrana vključena v ceno, ostale restavracije so bile plačljive.

Zabave na ladji verjetno ni manjkalo?

Zabave na ladji so vsak dan. Zaposleni smo imeli ločene klube od gostov, lahko smo šli tudi v klube, namenjene gostom, enkrat na mesec pa je imela posadka veliko zabavo organizirano na območju za goste. Glasba je bila namenjena vsem okusom, vrtele so se vse zvrsti… bile so res enkratne.  

Je služba na ladji tvoja sanjska služba?

Sanjska služba to ni, to je služba za določen čas. Tako lahko delaš mogoče dve, tri leta, nato pa mislim, da je čas, da se ustališ nekje na kopnem. Ne predstavljam si, da bi po 13 ali 14 let delala na ladji, tako kot so to počeli nekateri člani posadke. To je neka avantura, zanimiva izkušnja, kjer doživiš marsikaj. Moja sanjska služba to definitivno ni. Sama bi na ladji delala mogoče dve do tri leta, več pa ne.

Na ladji niti nisem vedela, kaj se dogaja doma, tudi če si v stiku z domačimi, si vseeno odrezan od sveta. Tisto, kar se dogaja na ladji, je ves tvoj svet. Na drugi strani bi se lahko svet porušil, mi pa niti ne bi vedeli tega. So pa ljudje tam bili dosti bolj odprti, bolj dojemljivi, ni bilo tiste 'faušije', hudobije, ki jo občutimo doma. Tega na ladji sploh nisem zaznala.

Na podlagi svojih izkušenj drugim priporočaš delo na ladji?

Če si dovolj močan, pripravljen riskirati in iti sam, takrat ja. To je posebno doživetje, nepozabna izkušnja, tako da jo priporočam vsem, ki so pripravljeni iti po svetu. Kdor le ima možnost, jo naj zagrabi in gre.

Kaj, kar ti je sicer na voljo doma, si na ladji pogrešala?

Pogrešala sem domačo kuhinjo. Hrana je bila dobra, a recimo goveje juhe ali česa podobnega domačega, kar jemo v Sloveniji, na ladji ne dobiš. Tudi sodelavci so včasih povedali, kako pogrešajo domače mamine jedi. Tudi sicer je na ladji veliko stvari novih, tako da rabiš dva, tri mesece, da se privadiš na nov način in tempo življenja.

Pogrešala sem tudi svojo posteljo. Imeli smo nadstropne postelje, ki se z domačo veliko posteljo ne morejo primerjati. Pogrešala sem pa tudi kopalno kad. Na ladji smo imeli le tuš kabine in včasih bi se mi po napornem dnevu še kako prijalo potopiti v vročo vodo.

Na ladji verjetno izgubiš občutek za čas?

Občutka za čas na ladji ni. Velikokrat sploh nismo vedeli, kateri dan v tednu je, kateri datum, mesec…  Delaš cel dan, zvečer žuraš s kolegi in greš spat, tako da občutka za čas nimaš.

Kaj te je pri takem načinu dela najbolj navdušilo?

Najbolj to, da sem navezala stike z drugimi ljudmi, sodelavci z vsega  sveta. Obiskali smo čudovite kraje, otoke, kjer je življenje čisto drugačno, morje je bilo čudovito modro, plaže lepe, pa tudi delo je bilo večinoma zabavno.

Navdušil me je predvsem otok St. Martin, to je otok, na katerega bi se tudi vrnila na dopust. Same plaže so lepe, nakupovanje, lokali… tam smo se tradicionalno ustavili v zelo dobri francoski restavraciji na zajtrku… ves otok je res prelep.

Kam naprej?

Nameravala sem iti na ladjo, ki gre proti Aljaski, Avstraliji, a je moje delovno mesto odprto šele julija, kar je nekoliko predolgo za čakati. V primeru, da grem znova na ladjo, bo to verjetno zadnjikrat, sicer pa se bom posvetila iskanju službe na kopnem. Mogoče bo to v Sloveniji, ni mi pa problem iti tudi v tujino. Ko enkrat izkusiš tujino, te vleče ven. Kljub temu, da je doma najlepše, mi ni problem iti drugam.

Foto: Osebni arhiv

    Fotogalerija