Varnostna študija gradu Grad – ljudje bi lahko bolje skrbeli za grad in okolico

V varnostni študiji gradu avtor Marko Kerec, magister varstvoslovja, prikazuje varnostno stanje, predstavi tveganje za sam grad, okolico in ljudi, ki se gibljejo v njem in okrog njega, identificira nezaželene dogodke, ki so v preteklosti že povzročili tveganje in tiste, ki naj bi jih še povzročali.

Z gradom trenutno upravlja Javni zavod Krajinski park Goričko (JZ KPG), ki za njega skrbi in je v veliki meri odgovoren, da se grad obnavlja in da dobiva podobo, ki mu pripada. Z gradom se KPG vključuje v Zvezo evropskih parkov, evropske Zelene vezi in v Natura 2000, skupna točka vseh teh treh projektov pa je ohranitev in povezava ljudi, ki cenijo naravo, kulturno krajino in sobivanje z rastlinskimi in živalskimi vrstami. V gradu imajo trenutno prostore naslednje vsebine: delavnica domače obrti, viteška dvorana, poročna dvorana, okrogli salon, grajska okrogla klet, črna kuhinja in pokuševalnica ter informacijsko središče za obiskovalce.

Leta 1999 je bil grad Grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, dobil je naziv kulturna dediščina, ki jo je potrebno varovati, ohranjati in zaščititi.

Sam grad se deli na tri podskupine. Prva je grad kot objekt, potem je notranjost gradu (dvorišče) in zunanjost gradu (okolica in park). Sam grad nima ne tehničnega ne fizičnega varovanja. Na vhodu so nameščene kamere, ki pa niso povezane z varnostno nadzornim centrom in katerih posneti material se ne shranjuje.

Že sam vstop grad je lahkoten in po besedah avtorja študije pomeni dodatno tveganje, saj je grad med delovnim časom ves čas odprt in namenjen za ogled turistom, ki se po njem brez kakršnega koli nadzora gibljejo. Prav tako ni nikakršen problem vstopiti vanj izven obratovalnega časa, saj je tehnično varovan samo vhod. Vsa ta lahkotnost prinese s sabo vandalizem v samem gradu in tudi izven njega, ki bi ga naj povzročala mladina za konec tedna v nočnem času. Na hodnikih grad naj bi odpadal omet, tla so nevarna, saj so ponekod luknje v tleh, obstajajo pa tudi prostori, kjer ni oken ali vrat in jih bi bilo potrebno zapreti z deskami ali opozorilnimi tablami. Prav tako obstaja nekaj prostorov, ki niso osvetljeni in bi lahko pomenili potencialno nevarnost.

Na spodnjem delu dvorišču se na enem delu ruši kamenje z zgornjega dela dvorišča in bi bilo to potrebno sanirati, saj lahko koga zasuje. Problem zgornjega dela dvorišča pa je dostop, predvsem pot in lesene stopnice, ki ob mokrem vremenu postanejo spolzke. Poleg naštetega nekateri deli gradu niso osvetljeni, kar bi prav tako lahko privedlo do padcev, zvinov itd. Na zgornjem delu dvorišča rastejo tudi slabo vzdrževana drevesa s suhimi vejami, ki bi lahko padle na obiskovalce.

Suhe veje so težava tudi v okolici gradu in v samem parku. Avtor navaja, da se je o problemu parka pogovarjal z gozdarji in strokovnjaki, ki so bili istega mnenja, namreč da je park nevaren za obiskovalce in to iz več razlogov. Prvi je, da se drevje suši in veje padajo na tla, nekatera so že stara čez sto let in bi jih bilo potrebno podreti, tretji pa je, da so nekatera drevesa bolna in bi bilo potrebno tako imenovano drevesno kliniko, ki bi pozdravila oziroma ohranila še zdrav del drevesa.

Za sušenje naj bi bilo krivo tudi vsakoletno teptanje korenin s strani množice in veliki kres (grmada), ki je gorel pod njim oziroma zraven njega. V samem parku naj bi bilo tudi veliko lukenj, ki niso zavarovane oziroma ograjene, zaradi česar obstaja nevarnost da bi kdo padel vanjo ali se zaradi nje spotaknil. Množica, svetlobni efekti in hrup naj bi tudi negativno vplivalo na živali, ki živijo v samem gradu ali v okolici (ptiči, sove, netopirji in divjad).

V primeru nesreče se tu pojavi naslednji velik problem, dovozne – varnostne – intervencijske poti. Do gradu pelje samo ena dovozna pot, kar je v primeru prireditve Noč čarovnic tudi varnostna in intervencijska pot, in bi bila s strani ljudi ovirana.

V ozadju vsake prireditve pa je tudi tona papirjev. Tako je za vsako prireditev, ki bi se odvijala v gradu, parku ali njegovi bližini potrebno pridobiti dovoljenje oz. soglasje Upravne enote, Krajinskega parka Goričko in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ker je lastnik gradu država, upravljavec KPG in organizator občina Grad, se v primeru nesreče odgovornost porazdeli. Marko se je pogovarjal tudi z pravniki, ki so mu navedli več primerov, kako bi se odgovornost porazdelila, a so si bili na koncu vsi enotni, da zadnjo besedo vedno reče sodišče.

V študiji se sprašuje tudi, kako bi lahko vsi skupaj (država, Krajinski park Goričko, občina, turistična društva in prebivalci) promovirali in bili ponosni na največji grad na Slovenskem brez uničevanja in ga prikazovali v najlepši luči. Omenja tudi, da veliko ljudi ni hotelo sodelovati pri raziskavi ne ustno in ne na podlagi pisnega strokovnega mnenja z izgovorom, da se nočejo izpostavljati, da ni zadosti dokazov in da nemorejo biti istočasno strokovni in prostovoljci pri prireditvi.