Dušan Šarotar predstavil svojo deseto knjigo Ne morje ne zemlja

Minuli petek se je v soboški knjižnici odvijal literarni večer, v katerem je vsestranski kulturni ustvarjalec Dušan Šarotar predstavil svojo deseto knjigo, pod naslovom Ne morje ne zemlja, premierno pa so predvajali tudi projekcijo njegovega kratkega filma Nostalgija, ki je nastal v sklopu projekta Literatura v gibanju.

Dušan Šarotar se je v svoji deseti knjigi, zbirki esejev Ne morje ne zemlja, ki je izšla pri novomeški založbi Goga, prevpraševal o svojem pisanju, ali kot pravi: »Zakaj, komu, kako pišem ... To ni knjiga ustvarjalnega pisanja, ampak knjiga o tem, kako se je meni, ko pišem. Zato je jezik zelo literaren in poetičen. Gre za notranji monolog med menoj in med mojimi doslejšnjimi deli.«.Tako, kot se vsakdo izmed nas sprašuje zakaj smo tu, kaj je smisel našega početja in kam gremo, tako se on, kot pravi, sprašuje o smislu svojega početja – pisanju.

Delo je v bistvu neke vrste avtopoetika, v katerem se jeosredotočil na ves svoj opus od začetka do danes in pri tem prišel do 5 tem, s katerimi se ukvarja v svojih delih: čas prostor, neskončnost, holokavst in M. Sobota.

»Ukvarjanje z umetnostjo razširja naše notranje pokrajine« 

Vidim, šele ko pišem,« nam razkrije Dušan Šarotar v svojih Opisih in pripisih, ki so pravzaprav ena sama pesniška samorefleksija, in nato s parafrazo znanega verza Marka Pavčka tako rekoč vzklikne: »Z vsako pesmijo me je več.« Izhaja namreč iz prepričanja, da ukvarjanje z literaturo, umetnostjo nasploh in tudi s filozofijo bistveno razširja naše notranje pokrajine. V podnaslovih knjige (Opisi in pripisi), kjer komentira in se poglablja v svoja dosedanja dela,  na večih mestih v različnih kontekstih tudi posebej izpostavlja, da je ves njegov literarni, pa tudi fotografski opus, ki nastaja v novejšem času, pravzaprav poročilo o odkrivanju, prepoznavanju in razumevanju teh notranjih pokrajin.

O naravi pisanja, smislu pisanja ter o tem, kako nas umetnost bogati in nam pomaga notranje rasti, pa je Šarotar zelo lepo napisal misel, ki postavi marsikomu pod vprašanje smiselnosti današnjih pridobitvenih vrednot. Na vprašanja: Kaj je to bogato? Je pomembno biti Velik? Biti Boljši? Večji?-nekako posredno odgovarja: »In ugotovil sem, da ves čas, od prve do zadnje knjige, govorim o istih temah. Da je tudi jezik zelo podoben. Zato sem tudi v knjigo napisal, da ves čas pišem eno pesem. Kajti v umetnosti ni tekmovanja. Če se v resničnem svetu borimo, da proizvajamo vedno več, da smo vse hitrejši, da raste gospodarstvo, gre pri pisanju za nekaj povsem drugega. Notranje pokrajine se razširijo, in kar je zame bistveno, se poglobijo. Ne poskušam namreč biti vedno večji, ampak vedno globji.”

Na literarnem večeru so predvajali tudi projekcijo filma Nostalgija, v režiji Svetlane Dremlič. Film je nastal po Šarotarjevi istoimenski knjigi, v katerem kot edini lik nasstopa prav on. Film je bil posnet v sklopu projekta Literatura v gibanju, ki je serija 10 TV portretov slovenskih literatov, serija pa je nastala v koprodukciji TV Slovenija in produkcijske hiše Arkadena.