https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

LOKALNO

FOTO in VIDEO: Sabina Barbarič o J. Ameriki: »Brezmejnost, kjer se srečaš sam s sabo«

Murska Sobota, 19.04.2013 ob 14:55  

V sredo je v skoraj polni Grajski dvorani v Murski Soboti potekalo potopisno predavanje o Južni Ameriki. Sabina Barbarič, Tatjana Buzeti in Tomaž Buzeti so skozi pripovedovanje Sabine delili svoje zgodbe o Peruju in Boliviji. »Preprosto neke druge dimenzije, stare civilizacije in brezmejnost... ki jih s sabo odnesemo za vedno…«


Pred nami so v življenju  pogosto poti, ki se jih nekoliko bojimo in če bi vedeli koliko bogastva, lepih trenutkov ter novih spoznanj nam bodo prinesle, ko jih bomo zapuščali, ali nosili v sebi za vedno-bi se na njih podali že mnogo prej. Morda pa je takrat prišel tisti pravi čas za te poti…in za nas.

Podobno je bilo, bi lahko rekli, v Sabininem primeru, ki je zaradi strahu pred letenjem dobrih 12 let odlašala s potovanjem v Chile, na obisk k tamkaj živeči prijateljici. Ampak včasih rabimo samo malo vzpodbude, ali samo družbo, da se odpravimo na tako pot-v njenem primeru je prišlo oboje ob istem času.

Lani poleti se je s Tomažem odpravila v Južno Ameriko, kjer sta se v Peruju pridružila njegovi sestri Tatjani, ki je bila sredi enoletnega potovanja okrog sveta. Skupaj jih je pot zanesla v Peru, Bolivijo in Chile, ta pa so se znašli v »Predmestju duš«, kot je Sabina metaforično naslovila njihovo potovanje.

Ko se znajdeš v tujem mestu, so prve prigode pogosto začinjene s humorjem. Sabinin in Tomažev pristanek v Santijagu de Chile se je začel s ponesrečenim pristankom in dolgotrajnim iskanjem pošte, ko so ju brezčasno pošiljali od zgradbe do zgradbe. A vse to ostane v lepem spominu, nam pokaže, kako se mnoge stvari na koncu razpletejo pozitivno.

Od tod sta pot nadaljevala v drugo znamenito prestolnico; Limo v Peruju kjer sta si z letalskimi dekami postlala kar na letališču, da se jima je pridružila Tanja... in začela se je zgodba polna nepozabnega bivanja v brezčasnosti majhnih, a velikih trenutkov.

Cuscu in Intirajmi –festival sonca,  ples nekih drugih dimenzij

Sprva so prispeli v Cusco znamenito prestolnici Inkov, visoko 3300 metrov nad morsko višino, kjer so se podali med ozkimi kamnitimi uličicami polnimi zanimivih ljudi, oblečenih v živo pisane tkanine, si ogledali parado folklore na znamenitem trgu Placa de Armas ter se s konji odpravili na izlet do sončnega templja, od koder so jih od daleč pozdravljali okoliški Andi.

Po ogledu muzeja koke, ki je za domačine zelo čaščena, obredna in sveta rastlina, katere liste uporabljajo za premagovanje višinske bolezni, so si ogledali »Intirajmi« festival sonca-največji inkovski praznik. Dobesedno prevzamejo te lahko živo pisani utrinki, ki so ob tej ceramoniji nastali izpod Sabininega fotografskega objektiva: ples bojevnikov, tekačev, obrednih svečenikov, metanje darilc in pisana oblačila, glasba iz orjaških školjk ter veličastna prisotnost inkovskega kralja in kraljice…

Sveta gora Machu Picchu – kjer si preprosto bližje Bogu

Po sveti dolini Urubamba, polni ostankov inkovske civilizacije mimo teras, kjer so ob reki sušili orjaško koruzo, kjer je ob strani kak striček prodajal kokine liste in kjer so jih oblaki vabili višje – so se naši popotniki, kot je nadalje pripovedovala Sabina-z znamenitim vlakom Inka –Rail odpravili vse do izhodiščne točke za odhod do nepozabne popotniške postaje svetega mesta-Machu Picchu, ki je pod svetovno zaščito UNESCA.

Baje je preprosto nepozabno tam visoko, 2.350 metrov nad morsko višino, ko med oblaki kukaš v dolino, stopaš med terasami med kamni in se sprašuješ, kako so lahko Inki daleč nazaj vse to sploh zgradili; ter hkrati razmišljaš, katera od legend o tem izginulem ljudstvu je resnična. »Takrat se počutiš, kot da si resnično v nekih drugih dimenzijah, kot da si resnično bližje Bogu,« je pripovedovala Sabina.

Jezero Titicaca-prostrani, širen zaklad Bolivije

Nadalje jih je pot zanesla do Bolivije, znamenitega turističnega kraja Copacabana, po katerem je dobila ime tudi znamenita brazilska plaža. Spremljale so jih tudi številne neasfaltirane ceste, prelepi sončni vzhodi in zahodi, vse dokler niso prišli do prečudovitega doživetja ob največjem in najvišjem plovnem jezeru na svetu-jezeru Titicaca ( 3820m ). Veliko za polovico Slovenije, s peščenimi plažami, odeto v oblake in nizke temperature. Prelepi utrinki so nastali z njihovega potovanja: z otoka Sonca, o tamkajšnjih ljudeh, ribičih, poljedelcih, barvitih hišah, visokih evkaliptusih  in domačinih, ki so oblečeni v narodne noše na znamenitih čolnih iz trstike (balsa de totura) turiste vozili na izlete.

Tiwunaco – najstarejša civilizacija

La Paz –najvišje ležeča prestolnica na svetu ( 3660m) mesto, kjer jih je namesto opevanega kriminala pričakala kar velikanska tržnica, kjer najdeš vse. Od šivanke do najsodobnejše tehnologije, njihovega značilnega krompirja, ki ga imajo kar 120 vrst, tudi bele barve, pisane zelenjave in sadja ter lahko okusiš velikanski sladek ananas, o katerem mi tukaj lahko le sanjamo.

In kaj je vzrok in motiv za srečo, nam odgovori naslednji prizor: Ženice, ki z znamenitimi bolivijskimi klobuki ( cholle ) sedijo večno na istem mestu, a kljub temu premorejo širok nasmeh, ki govori o njihovi neskončni sreči.  

Vse to je popotnike spet srečalo z nekimi drugimi dušami, posebej, ko so prišli do ostankov najstarejše ameriške civilizacije na svetu-civilizacije Tiwunaco, kjer so si ogledali piramido Akapana grajeno v enem kosu, muzej Litico z eksponati iz časov pred španskimi prihodi, orjaške monolite – kip Pacha Mamma, znamenita sončna vrata, ki  premorejo 10 ton, palačo vertikalnih kamnov in dvorano z 80. izklesanimi kamnitimi obrazi.

Salar de Uyuni – brezmejnost, kjer se srečaš sam s sabo

Njihov zadnji del potovanja, preden so prišli v Chile pa je pustil prav poseben vtis: z đipi so se podali na tridnevno avanturo preko največje in najvišje ležeče slane puščave na svetu, na 3.650 metrov nadmorske višine-v brezmejnost, ki sega cca.12.100 kvadratnih kilometrov vse v Čile in v kateri se preprosto izgubiš v neizmernih belih dimenzijah. Tam daleč te obdajajo samo sol, kamen, sonce in nebo in takrat se zares počutiš odmaknjeno od sveta.

V vasi duhov ne srečaš nikogar razen turistov in občuduješ nepozabne sončne vzhode, v slikovitih lagunah, ki so zaradi vsebnosti mikroorganizmov in mineralov oranžne in zelene barve. Nad ( 4000 m ) srečaš le flaminge, orjaške kaktuse in v smeri Chileja še delujoče vulkane ter vulkanske gejzire, ki so aktivni samo zjutraj pred sončnim vzhodom na višini 4860m... Takrat- tam daleč-se v Predmestju duš srečaš predvsem sam s sabo.  

Z zadnjimi besedami je Sabina Barbarič zaključila nadvse zanimivo potopisno predavanje: o nekih daljnih a bližnjih dimenzijah, majhnih, a velikih trenutkih, ki jih za zmeraj ponesemo s sabo in vemo, da se bomo še vračali. In potovali, predvsem pa živeli… ter se notranje bogatili…

Svojo pot so nadaljevali v Chile novi avanturi na proti o katerem bo Sabina pripovedovala na novem predavanju o Chilu v jesensko zimskem času v grajski dvorani v Murski Soboti.

Foto in video: Sabina Barbarič

    Fotogalerija

    Komentarji

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.