Kvartet Mascara: Vsak moški bi svoji ženski moral privoščiti kakovostno glasbo ob svečkah in vinu

Kvartet Mascara združuje štiri akademsko izobražene glasbenike, ki z glasbo, razpeto med radostjo in bolečino, oživljajo strast iz ulic Lizbone, Buenos Airesa, Montevida …

Skupino sestavljajo: Polona Udovič (glas, violina), Damjan Stanišić (kitara; sicer profesor na Glasbeni šoli Murska Sobota), Vojko Vešligaj (kitara) in Mitja Režman (bas kitara). Vsi akademsko izobraženi glasbeniki poleg delovanja v skupini tudi poučujejo glasbo. Za Pomurec.com sta se z nami pogovarjala Damjan Stanišić in Vojko Vešligaj.

Vrnimo se na začetek vaše skupne glasbene poti. Kam segajo vaši začetki, kako ste se našli in odločili ustanoviti glasbeno skupino? Kako ste si izbrali ime?

Damjan: Jaz sem imel idejo u ustanovitvi že dolgo časa v mislih, pred tem sva z Vojkom igrala v duu, v katerem sva bila tudi zelo uspešna, nato smo ustanovili trio, potem sva iskala pevko, ki pa je bila tudi sošolka Vojkove žene in v katere petje sem se takoj zaljubil; pridružil se nam je tudi bas kitarist Mitja Režman in na takšen način smo prišli do ideje. Ime Mascara Quartet je predlaga pevka Polona Udovič in s predlogom smo se ostali moški člani seveda strinjali (smeh). Imeli smo sprva idejo, da bi se imenovali Bordel Muzicus, a k sreči do tega ni prišlo (smeh).

Kako bi opredelili zvrst glasbe, ki jo preigravate?

Vojko: Igramo portugalski fado, argentinsko glasbo – tango (milonga), in špansko kitarsko-vokalno glasbo. Rdeča nit te glasbe pa je seveda ljubezen, čustva … vse te pesmi opisujejo sonce, morje, strast teh dežel.

Na vaši spletni strani je zapisano, da je vaša glasba – »glasba, ki igra ponoči, ki prihaja z luno in umira s soncem«. Kako si lahko to razlagamo?

Vojko: Predvsem velja to za argentinsko glasbo; glasbo, ki jo izvajamo, so igrali v bordelih in podobnih lokalih, zato smo imeli idejo, da bi se imenovali Bordel Muzicus, ampak pri tem, kot je že omenil Damjan, nismo ostali. V teh bordelih, milonga, glasba, začne igrati, ko se pojavi luna, in zamre s soncem, z jutrom, z zarjo.

To verjetno ni glasba za t. i. »povprečnega poslušalca«. Kakšna je vaša publika oz. komu bi priporočili, da vas posluša?

Damjan: Jaz naše glasbe ne dojemam kot ne vem kako visoko umetnost. Če se primerjamo z današnjimi popevkaricami, se zdi ljudem naša glasba zakomplicirana, ampak ni. Če mene vprašate, je čisto enostavno – to je glasba z lepo melodijo in je namenjena vsem, predvsem zaljubljenim.

Vojko: Glasba na sploh bi morala biti namenjena temu, da povezuje … in vsaka glasba bi morala biti namenjena vsem.

Damjan: Svečke, rdeče vino … In to je to. To je glasba za vse.

 

Kje se predstavljate in imate koncerte? Tudi na Področju Pomurja?

Damjan: Veliko nastopamo po celi Sloveniji in tujini, na spletni strani imamo objavljen seznam tudi za koncerte poleti. Kar pa se tiče Pomurja, je tako - ljudje, ki so odgovorni za kulturno dogajanje v Murski Soboti, niso zainteresirani in so glasbeno neizobraženi … Kot trio smo igrali na Glasbeni šoli v murski Soboti, lani pa na zelenici za Mikk-om, kjer smo izvedli lep koncert; komentarji so bili, da česa takega, takega ansambla, kot je naš, v Murski Soboti še ni bilo. Verjamem, da je bilo to nekaj čisto novega za Mursko Soboto. Realnost pa je, da se nam dogajajo veliki nesmisli in nekultura –poslušamo nekakovostno glasbo, dobre glasbe pa ne cenimo.

Vojko: Drugače pa smo veliko igrali po Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, sedaj nas čaka Črna Gora, Italija … Nastopamo vedno širše po Evropi. 

Katera publika pa vas je do sedaj najbolj toplo sprejela?

Vojko: Moram povedati, da smo do sedaj najbolj toplo bili sprejeti na turneji po Bosni in Srbiji. To, kar smo tam doživeli, je bil predvsem za nas tri – Damjan namreč prihaja iz Srbije – velik šok, da so ljudje med komadi, vmes ko smo igrali solo ipd., ploskali, vzklikali; v Banjaluki smo imeli recimo 350 ljudi na enem koncertu, kjer nas nihče ne pozna, in to je bilo res takšno navdušenje, kakršnega še nismo doživeli. Tudi v Sloveniji smo zelo dobro sprejeti na vseh koncertih, vendar je publika nekoliko zadržana. Rabi še malo časa, de se bo znala bolj sprostiti. 

Vojko Vešligaj in Damjan Stanišić

Torej menite, da slovenska pa tudi pomurska publika še ni dovolj zrela za vašo glasbo?

Vojko: Mislim, da so dovolj zreli; ni problem v tem.

Damjan: To je samo stvar mentalitete. Rad bi povedal, da je žalostno, da nikoli nismo uvrščeni recimo v program Soboškega poletja, ki poteka vsako leto, še posebej, ker živim in delujem v tem okolju, kjer je bil kar 8 let center igranja klasične kitaraza celo Slovenijo. Menim, da ni prav, da o glasbi odločajo ljudje, ki niso strokovnjaki na tem področju; tudi, če bi jaz recimo bil ekonomist v nekem podjetju, bi to podjetje propadlo. Naša glasba je glasba, ki bi jo lahko vsak moški privoščil svoji ženski za dan žena, ne da imamo zmeraj koncerte enih in istih popevkaric.

Kako sami doživljate svojo glasbo?

Damjan: To ni naša glasba – mi smo reproduktivci; to je glasba, ki je obstajala že toliko in toliko let prej. Dejstvo pa je, da je del nas, in del nas živi v tej glasbi. To je način življenja. Ko se zbudim, mi je prvo, da pogledam nov posnetek na kanalu You Tube. Moji možgani so programirani tako, da živijo za glasbo 24 ur na dan. Vsako stvar, najmanjši šum, dojemam kot zvok, do nje imam neko stališče – to je enostavno način življenja. To sem jaz.

Vojko: Damjan je tako lepo opisal svoje doživljanje glasbe, da se kar pridružujem njegovim mislim (smeh).

Damjan: Rad bi poudaril, da je ključnega pomena to, da smo razen tega, da profesionalno sodelujemo, tudi zelo dobri prijatelji. To je prva in osnovna stvar, zaradi katere na takšen način delujemo in nas tudi publika doživlja na naših koncertih.

Poleg delovanja v Mascari tudi vsi poučujete glasbo na različnih šolah. Ali imate pri svojem glasbenem ustvarjanju kakšne vzornike, glasbenike oz. glasbene skupine, po katerih se zgledujete?

Damjan: Glasbenik, ki mi je odprl vrata v zadnjih desetih letih in s katerim sem veliko sodeloval in sva tudi zelo dobra prijatelja, je Edin Karamazov. On je za mene trenutno najboljši lutnjist na svetu – sicer igra vse, kar ima strune. Žal pa danes ni povsem razumljen, ker je pred svojim časom. Upam, da ga bo zgodovina bolj cenila.

Vojko: Tudi jaz se veliko družim z Edinom in mi je tudi veliko svetoval; drugače pa nimam nekega točno določenega vzornika. Poslušam vse; če so dobre stvari, nekaj iz njih poberem oz. se od njih učim, slabe pa seveda preslišim.

Damjan: To je proces, ki traja 24 ur na dan – spiš pa razmišljaš o glasbi. Sanjaš glasbo, sanjaš kitaro, sanjaš ta zvok, čustva …

 

Torej bi lahko rekli, da je glasba nekakšno uresničenja vaših sanj?

Damjan:To je tudi edina možnost, in pravilna. Če ne bi igral, bi to zame pomenilo smrt.

Menite, da je (resna) glasba danes dovolj cenjena? Ali se da živeti samo od nje?

Damjan: To pa sploh ne.

Vojko: Glasba je isto kot hrana. Ljudje dosti bolj cenijo MsDonald's kot neko vrhunsko restavracijo, kjer se kuharji potrudijo, dajo v hrano dobre sestavine … Isto je pri glasbi. Hitre hrane je veliko več kot resne ponudbe, sistem deluje po principu mase; svet preplavljajo hiti v smislu »ganghamstyle«, ki nimajo zveze z resno glasbo in z izobraženimi glasbeniki, in to je žalostno.

Damjan: Žalostno je, da imajo pri tem glavno besedo tisti, ki ne znajo, kje se napiše nota C. Sramota je recimo tudi, da nekomu trikrat pošlješ elektronsko pošto s ponudbo za nastop, pa ne dobiš niti odgovora. Istočasno pa imamo v lokalnem okolju prirejene koncerte vedno istih in že izpetih glasbenih skupin.

 

Izdali ste tudi svojo zgoščenko. Kakšno glasbo zajema? Ste zadovoljni s končnim izdelkom? Bi lahko izpostavili skladbo, ki je po vašem mnenju najboljša?

Vojko: Zgoščenko smo izdali lani jeseni, na njej je 10 skladb. To je bil cel projekt – kako razvrstiti skladbe, kje snemati, katere skladbe izbrati … 

Damjan:Producent je bil Simon Lupšina; zgoščenko je izdala hiša Guittar Art Beograd, ki tudi organizira enega največjih festivalov klasične kitare na svetu; kar je že samo po sebi odlična referenca za nas med tistimi, ki se spoznajo na glasbo.

Najboljša skladba na zgoščenki je Meu fado – Moja usoda portugalske pevke Marize, aranžma sta naredila Božo Banović iz Srbije, in učitelj harmonike na glasbeni šoli Saša Bastalec. Če me danes vprašate, če bi kaj spremenil, bi jaz vse skupaj še enkrat posnel. Moram pa tudi povedati, da sta našo zgoščenko slišala tudi npr. Edin Karamazov in Dušan Bogdanović, ki sta podala zelo dobro oceno … Veliki ljudje so podali zelo pozitivne komentarje na zgoščenko. Tako da smo zadovoljni z zgoščenko.

Vojko: Vedno, ko nekaj posnameš, in nato stokrat preposlušaš, zmeraj najdeš kaj, kar bi spremenil. V samem bistvu pa je izdelek profesionalno narejen.

Kakšne načrte imate v bližnji prihodnosti?

Vojko: Seveda čim več igrati, radi bi se razširili –v Avstrijo, Švico, Nemčijo, Italijo … čim dlje. Ker se nam zdi, da lahko s to glasbo damo neko sporočilo publiki. In seveda v roku pol leta posneti novo zgoščenko.

Damjan: Ampak sedaj ne bomo snemali cele dneve, kot smo to počeli pri prejšnji zgoščenki, ampak si bomo termine razporedili. Se nam ne mudi. Začeli pa bomo že septembra.

Za konec pa mi še zaupajte, katera je vaša največja želja, ki jo želite doseči na glasbenem področju.

Vojko: Moja največja želja je, da bi ljudje začeli konzumirati bolj kvalitetno glasbo, ne pa samo, kot sem prej omenil, »McDonalld's«, kot to počne velika večina. 

Damjan: Moja želja je povezana z Vojkovo. Če bi ljudje začeli poslušati kaj drugega kot Sašo Lendero, Tanjo Žagar ipd. bi lahko mogoče mi, izobraženi glasbeniki, tudi živeli od glasbe. Bi imeli vsaj »p od profesionalizma«, da bi nas nekdo še potreboval, da bi dejansko tudi nastopali.