Andrej Omulec: »Imate učenca, ki vstopa v nov proces šolanja, ne pozabite na sočutje in brezpogojno ljubezen«

O pravilnem pristopu staršev in skrbnikov do svojega otroka, ki vstopa v nov proces šolanja, smo se pogovarjali z Andrejem Omulcem, mag. zakonskih in družinskih študij, ki sicer deluje tudi pod okriljem SCD Murska Sobota, preko Zveze prijateljev mladine Ljubljana/Moste pri projektu Psihosocialne pomoči družinam.

Prvi dan šole je lahko pravzaprav eden izmed najstresnejših dni v življenju otroka kot tudi staršev. Prvošolčki bodo prvič prestopili prag učilnice in zagledali bodo nove obraze (nova učiteljica, nova pomočnica, novi prijatelji, nov prostor, nova pravila, nove obveze)… Pravzaprav vsak življenjski prehod zahteva tudi kasneje od dijakov in v začetku študija soočenje s spremembami, ki izzovejo v otroku, mladostniku stres. Starši imamo pri tem ključno vlogo z možnostjo nudenja podpore, pomoči, večkrat smo na žalost tudi izvor samih težav. Pri vcepljanju predstav o šoli, pri motivaciji, organizaciji, komunikaciji, pri naših lastnih vrednotah, ki jih projiciramo na otroke, predvsem pa pri pojmovanju ter izražanju ljubezni, ki naj bi bila do otroka brezpogojna. Pa večkrat ni.

Mnogi starši se ne znajdejo v vlogi »biti v pomoč otroku« skozi šolske obveznosti. Postavljajo se tudi vprašanja, kot so: Kako reagirati ob znakih stresa otroka? Koliko naj bo samostojen pri učenju? Kako pravilno oz. v pravi meri umestiti prostočasovne dejavnosti in druge aktivnosti? Katere izbrati? Na katere znake moramo biti pozorni in kdaj lahko gre za pojav hujših anksiozno-depresivnih simptomov? Žalostno pa je, da si takšnih in podobnih vprašanj največkrat niti ne zastavljamo in preprosto ne opazimo našega lastnega otroka.

Z Andrejem Omulcem sva sklenila, da bova o tej tematiki pripravila prispevek, v katerem bova oba razmišljala o teh vprašanjih, otrocih, naših vzgibih, vsemu življenju. Vprašanje je široko in ko začneš pogovor o tem, se ti odpirajo nova in nova obzorja,, nove, drugačne vsebine življenja, ki so tako zelo med sabo povezane. Odpirajo ti vstop v lasten čustveni svet, kjer so tudi poti in odgovori do boljših odnosov, sreče –  če upaš vstopiti, se jih upaš dotakniti.

Zakaj je v nekaterih primerih strah pred šolo tako presežen

Pogovor začneva na »samem začetku«, torej ob vstopu otroka v šolo. Na tej točki se pojavi veliko sprememb, ki izzovejo čustva. Strah, vznemirjenost, cel kup vprašanj, ki zvedavemu otroku rojijo po glavi, ko na ramenih z večjo torbo od samega sebe zre v velika vrata pred sabo. Sledi soočanje s spremembami, reakcije, prilagoditve. Strah je spremljajoče čustvo – otrok in staršev. Je normalno čustvo, ki spremlja otroke, mladostnike in vse nas ob soočanju z novim. Ampak v kolikšni meri je ta strah »normalen« ter zakaj je v nekaterih primerih tako presežen?

»Rad bi že na začetku poudaril, da sta vsak primer in situacija specifična, kot je vsak človek zgodba zase in vsak odnos, ki nastaja med nami.  Čim bolj se moramo tudi izogibati posploševanj. Tako mora vsak starš znotraj tega, kjer se nahaja sam in njegov otrok, in v vsem, kar prebere in sliši, črpati tisto, kar je najboljše zanj. Strah je do neke mere normalno čustvo; če nimaš malce  strahu, potem ne jemlješ  zadeve tako resno ali bolje rečeno neke odgovornosti do zadev v življenju. Otrok in kasneje mladostnik se sooča s spremembami in temi občutji. Ampak, če se pojavlja velik strah pred novimi zadevami, potem se moramo vprašati zakaj in predvsem kako se starši potem na to odzivajo?  Velikokrat se dogaja, da se otrok v domačem okolju ne počuti varno, ob  starših ne začuti varnega zavetja, ne ve, kako se bodo razvile neke predvidljive situacije, morda tudi nima brezpogojne ljubezni. Če se doma ne počuti varno, kako se bo potem počutil varno drugje? Vprašanje je, kaj je varno okolje, vendar, če otrok lahko nekako zaupa staršem in ob njih ne doživlja nekih večjih razočaranj, tudi nenačelnosti, ki mu zamajajo zaupanje, potem bo nekako podzavestno vedel, da ga starši ne bi poslali nekam, kjer bi se mu kaj strašnega dogajalo. Tudi načelnost, strinjanje obeh staršev je pomemben dejavnik. Pri samem vstopu v vrtec je pomembno uvajanje, ki pa je pogosto žal prekratko. Potrebno je oblikovati predvidljivost, postopne ponavljajoče dogodke, jim opisati, kaj se bo dogajalo čez dan, kaj bodo počeli, s čim se bodo igrali, kaj bo za malico itd. Skozi vztrajanje pri teh dejavnostih se bo otrok počutil varnega, ker mu bodo redni obredi, postopki predstavljali oporo in ga pomirjali. Pomembno je, da otrok začne zaupati vzgojiteljici, ki bo kasneje del dneva preživela z njim. Starš ali skrbnik je tisti, ki lahko otroku najbolje regulira občutja, ki se mu pojavljajo ob vstopu v vrtec. Npr. vzgojiteljica lahko povabi starše, naj pridejo v skupino skupaj s svojim otrokom, ki naj jim razkaže prostore. Starši naj sodelujejo pri najljubših dejavnostih svojega otroka, kot so slikanje, oblikovanje gline, igra s kockami … Nikakor za otroka ni dobro, da se ga nekje kar pusti, saj se v njem nakopičijo katastrofalna pričakovanja, otrok pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Ta težka občutja mora zregulirati sam, kar pa zanj pomeni velik stres in stisko. Na nek način sploh ne ve, ali bo mama prišla nazaj ponj in to lahko v tistem trenutku občuti kot veliko tesnobo in nemoč. Zato je zelo pomembno uvajanje, in to skupaj s skrbnikom, ki otroku pomaga, da nek prostor in ljudje znotraj prostora postanejo domači. « 

Kar opažam sama, je, da je večkrat prenekatero mamo strah spodrsljajev otroka, potem te lastne strahove projicira na otroka, bodisi zaradi zaščitništva, zaradi lastne nesamozavesti ali pristopa do spodrsljajev v življenju. Pa so vendarle sestavni del življenja, ki delajo ta svet tako pisan, če izpostavim malce simbolično v pozitivnem smislu. Morda kdaj tudi marsikdo od odraslih ne verjame v samega sebe in potem tudi ne v svoje otroke ter jih postavi dosti nižje kot so sami sposobni? Tudi negativne predstave o šoli opazim, v smislu stavkov: »Zdaj se ti pa neha igra in bo samo še učenje!«,Ali pa si starši želijo, da bi njihov otrok bil popoln, do druge skrajnosti, ko sploh ne opazijo lastnega otroka?

»Vse to je res. Nadaljeval bi s tem, da starši pogosto ne opazijo lastnega otroka. To je ključno. Če ga opaziš, ga boš poslušal, boš pokazal sočutje, boš tam. Ravno otrok ter kasneje mladostnik, ki ima določene strahove in je celo v stiski - rabi pomoč, sočutje. Problem pa je, da ravno ti tega ne dobijo. Otrok, mladostnik, ki bo vedel, da je pomemben, da tudi lahko pokaže svojo ranljivost, da mu bodo prisluhnili, bo to delil s starši in se ne bo zapiral vase. Seveda moramo upoštevati karakterne predispozicije, ampak pogosto se dogaja, da otrok ne deli svojih čustev, ker noče recimo obremenjevati staršev, saj mu ti sporočajo, da imajo že oni sami težave, ali da so njihova čustva pomembnejša od otrokovih. Če otrok od staršev dobiva negativne povratne informacije, lahko kot posledica nastopijo vedenjski problemi, v bistvu pa otrok hrepeni in potrebuje njihovo čustveno podporo. Starši pogosto tudi ne slišijo, kaj jim otroci sporočajo in otrok se zapre v sebe. Poglejte samo obdobje pubertete, ob vstopu v srednjo šolo. Zelo občutljivo obdobje, ko dobi otrok cel kup novih težjih zadolžitev v šoli, hkrati vstopa v puberteto, išče svoj lasten jaz, se odceplja od staršev – oni pa namesto da bi mu stali ob strani, mu prisluhnili, mu na primer sporočajo svojo jezo, ker je otrok uporniški.V tem obdobju je pomembno, da so starši pozorni, kaj otrok želi povedati s svojimi dejanji, velikokrat sporoča, kako mu je. Če starša v odnosu ne uspeta razrešiti napetosti, ki se med njima kopičijo ali se celo ločujeta in nimata časa za otroka, lahko vse to otrok podzavestno prevzame nase in kako se bo odprl, izrazil lastna čustva, če jih ne sme. Lahko bo burno odreagiral v določeni situaciji, dostikrat se otrok v takih primeri zateče v družbo, ki ga sprejema, to so po navadi skrajne neprimerne družbe, kjer so lahko prisotne tudi droge, ki otroku pomagajo, da telo prenese vse stiske, ki v njem nastajajo in se kopičijo. Tudi skrajno, disocialno vedenje je del frustracij, ki se nakopičijo doma. Zato bi lahko rekli, da je osnovna celica zdrave družbe partnerski odnos, ki je temelj za zdrav razvoj posameznika znotraj družine.«

Torej je zelo pomembno, da smo ob njem. Tudi kadar se uči?

»Pomembna je naša prisotnost. Da čuti, da smo tam, ko nas potrebuje, da je pomemben, cenjen in ljubljen. Kar se tiče učenja, ne pomeni, da bomo pri prvošolčkih ter v nižjih razredih delali naloge namesto njega, ker mu s tem odvzamemo samostojnost, občutek moči, zmožnosti, kar za njegovo samozavest ni v redu. Ampak biti poleg pomeni v nižjih razredih biti prisoten, sedeti ob njem in biti prisoten v smislu podpore. Otrok se v osnovi lahko uči, zakaj se pa ne more, so pa že druga vprašanja, velikokrat je to zaradi stisk, ki vplivajo na njegov čustveni in fizični razvoj.«

Ne učimo se zato, da bi bili prvi

Na misel mi pride stavek »Zakaj se učimo« ter me ob tem prešine podoba otroka, ki tako radovedno, vedoželjno črpa vse znanje, ko pri petih letih teče po dvorišču,,kasneje pa dobi  beseda učenje zanj kar nekako negativen prizvok, dobi skremžen obraz …. Vem, da ne morem spet posploševati in da je ta skremžen obraz tudi kdaj prisoten ob tem, ko se otrok sooča z nečim, kar mu ni pogodu, ko se mu postavijo meje ter se zave, da se mora učiti tudi  nečesa, kar mu ni všeč. In kasneje v življenju moramo marsikdaj sprejeti tudi  kakšno nalogo, ki nam ni ravno povšeči, to je preprosto del življenja, zorenja, odraščanja. Ampak ob vsem tem ne morem kar mimo misli, da otrokom dajemo napačne predstave o tem, zakaj se učimo v življenju, jim privzgajamo preveliko storilnost v smislu, da naj se pridno uči, ker bo potem ljubljen. Tudi s pojmom »zmaga in biti prvi« zelo povezujemo in pogojujemo ljubezen. Otrokom bi morali podati nek globlji smisel, zakaj se uči, ki ga kasneje ne bi naredilo tekmovalnega v negativnem smislu, v dvigovanju ega in moči, ampak bi mu odprlo zdrav pristop do življenja, mu podalo uvid do odgovornega delovanja v sami delovni funkciji, predvsem pa globino zavedanja in poznavanja samega sebe ter sledenja sebi.

»Šport je v osnovi dober in velja zdrav duh v zdravem telesu, ko pa pridemo do tekmovalnosti in profesionalizma, se pa zdravje in poštenost hitro končata in v večini primerov nastopi boj po premoči, za katero se naredi vse in tako pridemo do skrajnosti, v katero je posameznik potisnjen, če hoče biti uspešen. Če pogledamo nekatere politike, poslovneže, podjetnike, ki nimajo nobenega občutka do soljudi,  je slika podobna – vse za moč, oblast, denar. Lahko bi jim rekli peskovnik ranjenih, saj se borijo za svoj del peskovnika in ne gledajo na ostale, ki se igrajo z njimi. Če ti ljudje ne bi imeli izkrivljene samopodobe, se ne bi borili eden z drugim, ampak bi reševali težave složno. Zato se mi zdi zelo pomembno, da otroke vzgajamo v duhu skupnosti, ob zavedanju in graditvi občutka pripadnosti, ne pa v skrajnem individualizmu, naperjene drug proti drugemu - kasneje politike, direktorje, ki so tam zaradi samega sebe, volje do moči, nastopaške glasbenike … Opozorilo za tiste obstranske dejavnosti, ki so preveč naravnane v zmago, tekmovanje – otrok naj hodi k nečemu, kar ga veseli in vsaj do 15. leta starosti naj to ne bo profesionalnega značaja. Velikokrat se zgodi, da starši svoje neuspehe krpajo z uspehi svojih otrok …«

Kaj pa če nekdo želi izbrati poklic, ki staršem ne ustreza – in bo srečen!

Lahko bi razpredala, zakaj smo današnjo družbo naredili takšno, kot je. Sestavljamo jo posamezniki z vsemi svojimi lastnimi zgodbami, ozadji. Danes se mi zdi, da nezaposlenost in kriza še bolj poglabljata v splošnem preveliko ambicioznost staršev do svojih otrok, da projicirajo nanje svojo lastno nesamozavest, strahove in želje. Vsi otroci, če povem čisto na primeru, pa le ne morejo in prav gotovo ne želijo biti verjetno znanstveniki in direktorji. Danes biti pameten, visoko izobražen pomeni vrednota, kaj pa srčnost?

»Seveda se pojavi najprej vprašanje, če smo vsi za vse - kar nismo. In tudi nadaljnje, ali si sploh želimo vsi biti »direktorji«? Se kot starš vprašamo, kaj pa če moj otrok izbere poklic, ki ni po moji volji? In ne zato, ker ne bi zmogel iti v gimnazijo in ker nima petic, temveč zato, ker ga ta poklic neizmerno veseli. Ali se vprašamo, če imamo vrednote različne? In da so vsebine življenja, naše vloge veliko širše in globlje od tega, da predstavljamo nek določen poklic. Ne moremo imeti vsi petic v šoli in ne pri vseh predmetih. Lahko bi se sicer tudi dotaknila celotnega šolskega sistema, ki je že v osnovi tako zastavljen, da daje premalo poudarka  na vsebine in predmete, ki otroka ter mladostnika v šoli zanimajo, preveč je usmerjanja v splošno znanje in razprševanje energije v vse predmete. Da bom konkreten, šola bi morala imeti več posluha, razumevanja in strpnosti do  nekoga, ki mu na nekem področju pač ne gre najbolje.»

Vse od naštetega je pomembno, ko starši sestavljamo »mozaik« odnosov, vzgoje otrok, ki je dosti širši, prepleten, kot pa je morda videti na prvi pogled – in naj zaključimo z mislijo sogovornika, ki posredno nakazuje, kje se tudi stvari »začnejo« in o čemer bova spregovorila v enem od naslednjih člankov« :

»Odnos je tisti, ki rešuje. Če v partnerskem odnosu predelamo težave, ki nastopijo, otrokom naredimo veliko uslugo, saj se njim ni treba ukvarjati z našimi partnerskimi težavami. V starševstvu je pomembno, da se starši odzivajo na otroka in so z njim sočutni, kar pa nima nobene povezave z razvajanjem. Neodzivanje na otroka pomeni enako kot otroka prezreti. Seveda se morajo otroku postaviti jasne meje, ki morajo biti vedno enake, a tudi to za otroka pomeni varnost in pripadnost. Največjo uslugo oče otrokom naredi, da ima rad njihovo mamo.«

Foto: osjd.mojasola.si