FOTO: Erotika prejšnjega stoletja

V okviru splošne knjižnice Ljutomer je v muzeju v Grossmanovi sobi potekala predstavitev knjige Ženske. Voditeljica Vesna Laissani je v pogovoru s pisateljico z dodatnimi vprašanji popeljala žensko publiko skozi kulturni večer.

Pisateljica Milena Miklavčič iz Žirov je izdala več knjig za otroke, poznane pod imeni  Abeceda iz Zakajčkove ulice (1995), Pri hrastu na levo, Pika na B. (2008), slikanice Šnitka, Marička in medvedek, Borovničja princeska, Sonček in Bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo? In Oblaki v Zakajčkovi ulici. Knjiga Pri hrastu na levo je bila leta 2006 razglašena za najboljšo samozaložniško knjigo v Sloveniji. Tudi knjige Marička in medvedek, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, Plašč in Mesena večerja so bile nagrajene. Knjiga Ženske velja za prvo raziskavo spolnosti iz začetka 20. stoletja v Sloveniji. 

Leta 2011 je izšla knjiga za odrasle, Ženske, v kateri je zbranih 52 zgodb žensk, ki razkrivajo intimno življenje Slovencev od začetka 20. stoletja do leta 2006.

Prisotnim poslušalkam je pisateljica predstavila vsebino knjige, ob kateri je marsikatera zardela.  Opisane zgodbe v knjigi so zadevala le ženske, za kar pa moški svet ni pokazal nikakršnega zanimanja, saj so bile prisotne samo poslušalke. Vendar pa, če upoštevamo nadaljevanje same predstavitve, bi zagotovo bil prisoten še kakšen moški, če bi na vabilu pisalo "Moški je ženski dvignil krilo in ker spodaj ni imela spodnjic, je šlo not", kakor je Milena Miklavčič tudi nadaljevala pripoved. Razne zgodbe so predstavljale čas pred in med prvo svetovno vojno, čas med drugo svetovno vojno in povojno obdobje do leta 1965. Zgodbe so ponesle poslušalke v čas dogajanja  Prežihovih Samorastnikov, Solzic in ostalih Vorančevih del, v katerih se bralec srečuje večinoma z revščino. Le, da je Voranc  v Samorastnikih kratek del opisoval Metino goloto, a Milena Miklavčič je šla dalje.  Kot sama pravi, je nadaljevala opis tam, kjer so ostali pisatelji in pisateljice končali. Podrobni opisi, kako so moški takrat sprejemali goloto, potrebo in željo po telesnih stikih, so do dobra nasmejali občinstvo. Vendar so same zgodbe prikazale ne samo romantični del življenja, temveč tudi kruto realnost takratnega časa. Milena je opisovala kako so ji starejše dame, stare nad 80. let,  pripovedovale, kako so se rojevali otroci in v velikem številu tudi umirali.

Ni bilo ne higiene, ne življenjskih standardov, ki jih poznamo danes. In imeti 10 ali več otrok v družini je bilo nekaj povsem običajnega. Zgodbo začini tudi s primerom rudarja, ki mu je žena rodila 12 otrok in skoraj vsi ti otroci so bili umorjeni in zakopani v gnoju. Podobni opisi težkega življenja otrok so bili prisotni še v nekaterih zgodbah. Milena Miklavčič je v dolgi pripovedi opisovala, kako so v takratnih časih smeli uživati le moški. Odnosi so bili dovoljeni izključno le v zakonskem stanu. In, ko so se tudi zgodili, je ženska morala samo mirovati. Ni smela pokazati, da uživa. Marsikatera zgodba je do dobra nasmejala žensko publiko, ko je pisateljica  opisovala dogodivščine, ko ne moški in ne ženska nista vedela kako začeti. Večina kmečkih ljudi je takrat poznala kaj se pri spolnosti dogaja le iz tega, kar so videli v hlevu pri živalih. Vendar, kljub neznanju in čudnim pogojem, so obstajali srečni zakoni. Milena  Miklavčič navaja, da če so bili doseženi pogoji, v katerih moški ni bil nasilen, ni hodil v gostilne in če je žena bila pokorna, so živeli v veliki sreči in zadovoljstvu.

So se pa dogajale situacije, ko so morale žene poskrbeti za prihodnost, če je gospodar umrl. Takrat, navaja Milena, so se pogosto starejše ženske odločale tudi za mlajše moške in se je pogosto razvila zelo srečna ljubezen. Prav tako so pogosto vplivale razne bolezni na rodilih na srečo in zadovoljstvo družin.  Kot primer navaja Milena način pranja, ko so ženske morale ure stati in prati na roke, pri čemer so se velikokrat prehladile ali obolele na rodilih zaradi ledeno mrzle  vode  in mraza. Podobno je bilo pri vzgoji otrok, ko so morali biti otroci vzdržljivi in odporni in veliko težav se je reševalo le s tepežem. V takratnem času ni bilo toliko čustev, ljubezni in razumevanja do otrok, kot poznamo to danes. Pisateljica je v veliko zgodbah pripovedovala tako o opolzkih temah kot o bolečini, ki so jih doživljali naši predniki. Po vprašanju voditeljice, Vesne Laissani, o prihodnjih planih, je omenila Milena Miklavčič dejstvo, da še ni pisala ne o spolnih boleznih in ne o umrljivosti žensk po 2. svetovni vojni.

Morda je to le napoved, da bomo kmalu brali skrite teme, o katerih si upa spregovoriti prav tako kot o spolnosti v letih začetka prejšnjega stoletje, le Milena Miklavčič. Kot je nekoč pisatelj Ivan Tavčar rekel, da bi se možu, ki je poročen z Žirovko, morala šteti dvojna leta.

 Več fotografij v spodnji galeriji ...