Častni škof Evangeličanske cerkve Geza Erniša: »Človek nikoli nima pravice nikogar ´doj gledati´«

"Če zahtevamo na eni strani strpnost, spoštovanje in toleranco od drugih, moramo biti seveda strpni tudi sami. Človek nikoli nima pravice nikogar »doj gledati«, edinole, če nekdo leži  na zemlji in potrebuje roko pomoči," pripoveduje častni škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem mag. Geza Erniša, ki svoj smisel vidi v ljudeh samih. Ter o tem, da se morebiti sedež Evangeličanske cerkve vrne v Prekmurje.

Za nami je še eno nemirno leto, ki je državljane morebiti razklalo, bolj kot povezalo. Zdi se, da čedalje več državljanov išče podporo prav v nekem višjem cilju, kot so cerkvene skupnosti, saj jih politično dogajanje ne zmore povezati. Kaj menite o tem odnosu politike do državljanov?

Nisem politik. Sem državljan te države, ki seveda pričakuje, da bo politika in tudi Cerkev služila ljudem in ne obratno. Ker pa je vsak človek ne glede, kaj in kakšno delo opravlja, vedno tudi »homus politikus«, se seveda do stvari, ki zadevajo njegovo življenje, opredeljuje. Izhodiščna platforma, podlaga in kriteriji za opredeljevanje so seveda različni, vendar bi morali biti tako zastavljeni, da bi bili dialoški, demokratični in naravnani k iskanju pozitivnega in sprejemljivega za čim več ljudi. Kako to vesta definirati, interpretirati in uresničevati tako družba, kakor tudi politika in seveda tudi Cerkev, je precej zapleteno vprašanje. Ko se namreč postavimo na okope v smislu, da je edino moj prav, pravi prav, pravi dialog več ni mogoč. Menim, da bi tako družba, kakor tudi Cerkev morala še tesneje sodelovati predvsem pri iskanju in uresničevanju tistih vrednot, ki se kot aksiomi vlečejo čez vso človeško zgodovino in so nam znani kot krščanske ali obče človeške vrednote. To bi bilo za izboljšanje odnosov med ljudmi še kako potrebno. Vseh ljudi pod eno streho ne bo verjetno nikoli nihče povezal in spravil. Ne politika in ne Cerkev. Vendar moramo civilizacijsko toliko dozoreti, da se zaradi razlik ne bomo sovražili, si nagajali, se izključevali, ali celo med seboj vojskovali, kar pa se na žalost še tudi danes dogaja.      

Minilo je tudi leto, v katerem se je vaše ime največkrat povezovalo z nazivom Pomurec leta 2013 (naj spomnim, ta častitljivi naziv ste dobili konec iztekajočega se leta 2013, na silvestrovo). Minilo je leto dni, so se dogajale v tem času kakšne večje spremembe ali pozornosti zaradi pridobljenega naziva?

Moram priznati, da mi je godilo priznanje »pomurec leta«. Kar mi je bilo še posebej všeč, je bilo dejstvo, da so za mene glasovali ljudje različnih svetovnih nazorov, cerkvene pripadnosti, filozofskih pogledov itd. Nič posebnega se seveda zaradi tega ni dogodilo in prav je tako. Najbolj je namreč pomembno dejstvo, da je nekdo moje delo v naši sredini opazil, ga cenil, ga spoštoval, čeprav si ne delam nobenih iluzij, da so vsi, če povem nekoliko prispodobno, gledali v isto smer, kot sem gledal ali gledam sam. Tega tudi ni mogoče pričakovati. 

V istem mesecu leta 2013 ste prav tako svoje poslanstvo škofovanja predali škofu Gezi Filo in osrednje dogajanje evangeličanskega poslanstva poslali v Ljubljano. Je to dobro za Prekmurje?

Po 18. letih vodenja naše Cerkve, ki sva jo vodila z gospodom Aleksandrom Kerčmarjem, je prišlo na podlagi Statuta, kajti po njem najina vnovična kandidatura ni bila mogoča, do spremembe. Sedež naše Cerkve je danes v Ljubljani. Resda večina evangeličanov živi v Prekmurju. Res je, da je verjetno boljše, da je »pastir« čim bližje svoji »čredi«, pa vendar bo izkušnja z Ljubljano morda pokazala neke nove razsežnosti in možnosti prezentacije naše Cerkve v širšem slovenskem prostoru. Najverjetneje pa se bo sedež nekoč spet vrnil v Prekmurje.

Kakšni so vaši izzivi za naprej, glede na to, da ste 18-letno trdo delo prepustili nekomu v prestolnico Slovenije. Je to še en znak centralizacije države tudi na področju cerkve?

V tem ne vidim nobene centralizacije čeprav se morda na prvi pogled to tako zdi. Razumeti je potrebno, da je škof v Evangeličanski cerkvi in po naši ureditvi samo »primus inter pares«. Torej prvi med enakimi. Izvršuje torej sklepe Sinode in zbora duhovnikov. Nič manj in nič več. Je pa res, da vodilni ljudje, pa najsi vodijo kako politično, družbeno, torej javno organizacijo, in seveda tudi cerkveno, morajo imeti občutek za vodenje, zadostno znanje, voljo, pogum in mnogo psihičnih in fizičnih moči. To je odločilno in pomembno. 

V 18 letih ste lahko doživeli marsikatero trpečo, a tudi dobro izkušnjo. Ali se je evangeličansko poslanstvo vaše cerkve v teh letih kaj spremenilo oz. menite, da se bodo spremembe šele začele?

Tudi Cerkev se vedno mora reformirati in prenavljati. Iskati mora nove pristope in načine interpretacije Božje besede v vsakdanje življenje in prostor, v katerem živi in deluje. Te spremembe se po Božjem nareku dogajajo po nas ljudeh. Tu v tem realnem času in prostoru smo ljudje Božji sodelavci in pomočniki. Treba je vedeti prepoznati znamenje časa. Za vsako spremembo je potrebno delati. Tudi želje in hotenja na boljše in za boljše velikokrat niso prepoznane in ne cenjene, pa vendar verujem, da dobro na koncu zmaga. In zato je potrebno včasih tudi potrpeti in trpeti.     

Izvoljeni ste bili v Svet Svetovne luteranske zveze in ste vedno zvesti zagovornik ekumenizma, od novembra 1995 pa tudi med soustanovitelji Sveta krščanskih cerkva v Evropi. Od predsednika RS Boruta Pahorja ste oktobra 2013 pridobili tudi Srebrni red za zasluge za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje Evangeličanske cerkve. Če na kratko razložite pridobljene nazive in kaj vam osebno ti nazivi pomenijo? Se je vaše delo zaradi tega kaj spremenilo?

Posledično sem na to vprašanje že nekoliko odgovoril. Res je. Na Generalnem zborovanju Svetovne luteranske zveze v Stuttgartu sem kandidiral in bil izvoljen v Svet oz. Parlament te asociacije katere član je naša Cerkev že od leta 1952. V Pragi, kjer sem sodeloval na enem izmed pomembnih srečanj, ko je bilo govora o ekumenizmu, je naša Cerkev bila sprejeta v Konferenco evropskih Cerkva. Od predsednika gospoda Pahorja sem prejel visoko državno odlikovanje Srebrni red za zasluge. Vse to, kar me je »doletelo«, nikoli nisem videl le kot mojo lastno zaslugo. Mnogi ljudje so mi pri tem pomagali. Mnogi so mi pomagali življenje razumeti. Mnogim sem za to hvaležen. Moje življenje se zaradi tega hvala Bogu ni v ničemer spremenilo. Tudi zdaj ko sem »samo častni škof«, sem ostal mnogim prijatelj, našim vernikom duhovnik, ljudem na ulici sočlovek s svojimi vrlinami in pomanjkljivostmi.  

Kakšni pa so bili izzivi in predvsem povezovalno delo s Katoliško cerkvijo?

Katoliška in Evangeličansko-luteranska cerkev sta si v mnogo čem zelo podobni, pa tudi različni. Povezujejo jo številni krščanski postulati in atributi, marsikje pa imamo še tudi danes na določena teološko-dogmatska vprašanja različne poglede. To je povsem legitimno, kajti to je tisti izziv, da je potrebno z dialogom nadaljevati. Nadaljevati strpno, argumentirano, strokovno poglobljeno in tako priti do želenih rezultatov. Ljudje na »terenu« pa nikoli ne smejo začutiti, ali Bog ne daj občutiti, da medsebojnega spoštovanja ni. Da smo eden od drugega preveč oddaljeni, preveč vsak na svojih okopih. Nekatere stereotipe, ki še vedno vladajo med katoliki in luterani bo potrebno razbiti. Vendar je to možno le tako, če smo pripravljeni spoznati in pripoznati, da tudi drugi imajo prav. Pravi dialog je torej še pred nami. Ekskluzivizma si torej nihče ne more več privoščiti. 

Neuspehi so tiste drobtinice, ki marsikdaj tudi krasijo lepoto našega življenja s številnimi koristnimi izkušnjami. Kaj bi lahko povedali, da je bil vaš največji neuspeh ali neuresničena želja po nečem dosegljivem?

V človekovem življenju obstajajo želje po uresničljivem in neuresničljivem. Ne vse uresničljive se nam uresničijo, še manj pa tiste neuresničljive. Seveda bomo pri tem premisleku naleteli na dilemo, ali se neuresničljivo lahko sploh uresniči. Pri tem in takem  vprašanju bi seveda lahko na dolgo in široko razpravljali in filozofirali, vendar je več kot umestno, da se vprašamo, kaj je menil apostol Pavel, ki je dejal: Človek vse ti je dovoljeno, vendar ti ni vse v korist, in to premislimo z mnogih aspektov. Zelo umestno in relevantno je tudi vprašanje, kaj bi pomenilo in kaj bi se zgodilo z našo civilizacijo, če bi ljudje naenkrat vedeli uresničiti vse svoje želje. Po mojem nič dobrega. Seveda obstajajo tudi v mojem življenju želje, ki so bile oz. so morda še tudi danes uresničljive. Če jim bom uresničil vam bom povedal, če ne bodo ostale moja skrivnost.    

Leto 2014 je bilo nekako prelomno za vas. Kljub temu, da ste še vedno duhovnik v Evangeličanski cerkvi Dobrega pastirja Jezusa Moravske Toplice, se lahko vernikom zazdi, da se vaša dolgoletna predanost božjemu služenju morebiti končuje ...

Za vsakega človeka se nekoč vse začne in vse konča, to nam jasno pravi tako Sveto pismo, kakor življenje samo. To je naša realnost. Pridemo in odidemo. Pustimo takšen ali drugačen pečat. Naredimo to in ono. Nekoč se bo tudi moje službovanje in delo končalo. Kdaj, še ne vem. Človek obrača, Bog obrne. Seveda imam načrte, kako dolgo bi še rad delal in kdaj bom končal. Ostal bom vsekakor do leta 2017, ko bomo »luterani« celega sveta praznovali 500. obletnico začetka Reformacije. Veliko je odvisno seveda tudi od zdravja in še marsičesa. Pa tudi od pogovora s stanovskimi kolegi, domačo gmajno, družino. Seveda pa je tudi tretje življenjsko obdobje lahko zelo plodno, tvorno in koristno. Tako za širšo družbo, kakor tudi za posameznika.     

Če se lahko dotaknem tudi vašega osebnega življenja in pogleda na družino. Kdo ste, kakšno je življenje moža, očeta in duhovnika Evangeličanske cerkve in kako bi se kot oseba in duhovnik opredelili do večno sporne tematike poroke homoseksualnih parov?

Kot ste omenila sem mož, oče, dedek, duhovnik, sorodnik, prijatelj mnogim. Iz tega, da sem vse to, izhaja tudi moj način in stil mojega življenja. Po naravi sem realni optimist. V življenju mi je najljubši žlahtni konservativizem. Torej ne in takoj in pod vsako ceno na prvo žogo. Tako tudi percipiram vprašanje homoseksualnosti. Ljudje imajo vsekakor pravico živeti po svojem prepričanju in na svoj način. Ti načini so včasih posebni in drugačni od večinskega pogleda in nazora, vendar jih za to ni mogoče obsojati. »Posebne ljudi« najdemo v vseh družbenih slojih, poklicih, uspešne in manj uspešne. Tudi Cerkev bo morala tehtno, biblično dovolj strokovno in fundamentirano premišljevati, premisliti in zavzeti do te problematike svoje stališče in svoj pogled do teh nelahkih vprašanj. Če zahtevamo na eni strani strpnost, spoštovanje in toleranco od drugih, moramo biti seveda biti strpni tudi sami. Od Cerkve se seveda pričakuje in to upravičeno, da išče in poišče prave in pravične odgovore na ta, kot sem že dejal, ne lahka vprašanja. To ali so pravični in pravi pa seveda ni odvisno od tega, če so meni všeč, ali pa ne. Ljudje se ne bi smeli opredeljevati o tem in onem le po tem kam ali čemu pripadamo, temveč veliko bolj po tem, kako stvari poznamo in so samo življenjsko potrebne in koristne.       

G. Geza Erniša, zahvaljujem se vam za intervju. Ob koncu bi vas prosila še za kakšno popotnico ali misel za Pomurke in Pomurce v letu 2015.

Vsem mojim dragim prekmurcem in prekmurkam bi voščil s tistim starim, a tako pomenljivim voščilom, ki pravi:

"V eton novom mladom leti,

Bog vam daj zdravja, veselje, obilje,

krüja, vina vsega zavole,

düšnoga zveličanja pa največ."

Temu bi še dodal misel. »Človek nikoli nima pravice nikogar »doj gledati«, edinole, če nekdo leži  na zemlji in potrebuje roko pomoči."

 Avtor: Senta Domjan