Mlada Pomurca »na prepihu« v tujini: Širina izkušenj, ki jih dobiš, je neprecenljiva

Raziskati svet pomeni raziskati sebe. Aljošo in Lauro je tujina zaznamovala, toda v prihodnosti se želita vrniti v Slovenijo.

Nadaljujemo z 2. delom vtisov in izkušenj mladih Pomurcev, ki že nekaj časa delujejo v tujini.

Ljutomerčanka Laura Perčič skoraj pol leta dela kot Au Pair v Londonu, kar pomeni, da čuva otroke pri družini, s katero prav tako živi. V tem študijskem letu je delala tudi kot učiteljica v Afriki, kjer je en mesec učila razred štiridesetih učencev, en mesec je potovala po Šri Lanki, nekaj tednov preživela v Mehiki, obiskala Kanarske otoke in potovala po evropski celini.  

»Nedavno sem zaključila z diplomskim seminarskim delom, v septembru pa me že čaka ponujeno mesto na King’s College v Londonu, kjer bom nadaljevala z magisterijem v smeri klinične nevro-razvojne psihološke znanosti.«

Od tujine si na začetku ni obetala nič specifičnega. »Gnala me je samo želja po raziskovanju še neodkritega in pridobitev novih izkušenj, ki bi mi lahko v prihodnosti prišle še kako prav.« Po treh letih dodipomskega študija v Sloveniji je čutila, da potrebuje večjo spremembo, tako v smislu okolja, kot v smislu nadaljevanja študijske poti. »Iz tega razloga sem si dala eno leto časa, da raziščem vse, kar mi svet ponuja in potem lažje sprejmem odločitve, ki bodo verjetno zaznamovale mojo življensko pot.«

Ustalila bi se v Sloveniji

Najpomembnejša lekcija, ki ji jo je dalo minulo leto – to s težkim srcem priznava šele zdaj – je sprejemanje lastnih pomanjkljivosti. »Življenje v okolju, ki je fundamentalno drugačno kot tvoje lastno in hkrati delo pod stresom, kakršnega nisi vajen, lahko iz človeka izvabi tudi manj lepe značilnosti. Razumeti, da stvari niso napačne samo zato, ker jih nekdo drug počne drugače, kot mi, oziroma ker verjame v druge zakone, je dokaj preprosto, ampak to spoznanje tudi ponotranjiti, je čisto drugačna zadeva.«

Trenutno si želi ostati v Londonu, kjer bi v idealnem primeru po magistrskem študiju rada dokončala tudi doktorat. »Izkušnje, ki mi jih ponuja praksa v tujini, so veliko širše, kot doma.« Ne glede na to, bi se v daljni prihodnosti raje zaposlila in ustalila v Sloveniji. »Zaenkrat sem delovni trg sicer spoznala samo v Angliji in čeprav je službo morda tu lažje dobiti in so plače res višje kot doma, je povprečna kakovost življenja na Otoku neprimerljivo slabša kot v Sloveniji.«

Slovenija ni (taka) »banana republika«, kot si mislimo

Aljoša Židan iz Murske Sobote je študent družbene in gospodarske komunikacije na Univerzi umetnosti v Berlinu. Preden se je odpravil v nemško prestolnico, je prav tako nekaj mesecev delal kot Au Pair v bližini Stuttgarta. Tam se je pripravljal na nemško jezikovno diplomo, ki je pogoj za reden študij v Nemčiji.

»Življenje pri nemški družini zame ni bila posebej dobra izkušnja. Tako sem odšel brez velikih pričakovanji na študij v Berlin, ki pa je moj prvotni vtis o Nemčiji precej spremenil. Berlin je kulturni talilni lonec Evrope in precej drugačen od tipičnega nemškega mesta.«

Tujina ga je naučila zanimivih življenjskih modrosti. »Za vsak problem obstajajo vsaj tri rešitve, več kultur več ve, seznanil sem se s približno 20 novimi načini odpiranja piva.«

Poudarja, da se je naučil ceniti tudi lastno državo. »Seveda bo kdo rekel, da je slednje bistveno lažje trditi, ko preživim le kakšna dva meseca na leto v Sloveniji in vidim v tem času le eno plat dogajanja. Imam pa možnost spremljati razvoj v obeh deželah in če imamo pri nas kdaj občutek, da smo “banana država”, potem lahko le rečem, da Nemci na veliko področjih ne zaostajajo pretirano za nami.«

Njegov povzetek izkušenj iz tujine bi tako bil: »Trikrat premisli, preden kaj kritiziraš, pogosteje pomagaj drugim, delaj, bodi optimističen in na koncu bo vse v redu.« Po končanem študiju in nekaj letih delovnih izkušenj v tujini se Židan želi vrniti v Slovenijo.

Kaj iz Pomurja in Slovenije pogrešata v tujini?

Laura Perčič: V Sloveniji oziroma Pomurju pogrešam več priložnosti, ki bi bile mladim in starejšim vedno na voljo. V tujini je popolnoma normalno, da povprečen posameznik zamenja službo, če mu v prejšnji kaj ne ustreza. Če samo pomislim na svoje starše in ljudi v lastni okolici, se zdi, da je pri nas zamenjati službo nekaj groznega, nekaj, kar lahko tvojo kariero le zaznamuje, ne pa jo spremeni na boljše. Zavedam se, da situacija ni rožnata, prav tako je naš trg dela neprimerjlivo manjši, vseeno pa si želim, da se bo miselnost ljudi čez čas vseeno spremenila in bodo tako posamezniki bolj samozavestno posegli po tistem, kar si želijo.

Omenila bi tudi študentsko delo, ki v tujini ne pomeni nujno natakarstva ali dela za tekočim trakom čez poletje. Vsekakor moram omeniti slovenski izobraževalni sistem, katerega vrednosti se veliko preveč študentov niti na zaveda. V tujini je samoumevno, da se mladi odrasel star 19 let, ki želi nadaljevati izobraževanje na visokošolski ravni, zadolži za vsaj nekaj desetletij vnaprej, pri nas tega koncepta ne poznamo.

Aljoša Židan: V Sloveniji pogrešam predvsem malo več optimizma in aktivne volje do sprememb. Pogosteje je potrebno podvomiti v utečene mehanizme in se preprosto vprašati, če se nekaterih stvari ne da narediti drugače oz. bolje. Ni potrebno vedno izumljati kolo na novo, včasih se lahko stvari, ki funkcionirajo v drugih državah, preprosto skopirajo in po potrebi izboljšajo. Iz Pomurja pogrešam gostoljubnost in prijaznost ljudi, lepo pokrajino ter dobro bučno olje. 

Preberite tudi:

Slovenci se preveč pritožujemo, tujina te prisili, da stopiš iz cone udobja