»Največja napaka je, če se izoliraš. Potrebno se je truditi in prilagajati«

Gluhota in težja oblika naglušnosti sta nevidni invalidnosti. Pomembno je poiskati pomoč in si priskrbeti tehnične pripomočke.

Branko Gornjec, sekretar Društva gluhih in naglušnih Pomurja Murska Sobota. Meningitis mu je vzel, kar nam je večini samoumevnega - sluh. Slušni aparat mu je vrnil možnost komunikacije, a brez truda in dela na sebi ne bi šlo. 

S kakšnimi izzivi in problemi se soočajo gluhi in naglušni v našem okolju? 

Naš moto »Naredimo gluhoto vidno« nam pove vse. To je največji problem. Gluhota in težja  oblika naglušnosti sta nevidni invalidnosti. Nimamo palic ali invalidskih vozičkov, da bi ljudje opazili. Precejšen problem je tudi možnost zaposlovanja in izobraževanje. V Pomurju sem s položajem gluhih in naglušnih ter dojemanjem ljudi zadovoljen. So pa seveda še izzivi – predvsem kar se tiče t. i. slušnih zank, ki omogočijo lažje razumevanje.

Skoraj nič pa ni vpeljano tolmačenje, predvsem na prireditvah občinskih značajev. Lahko bi uredili vsaj podnapise oz. če se kdo izmed gluhih in naglušnih najavi, da bo prišel na prireditev, bi lahko uredili tolmača. Sicer pa torej ocenjujem, da se stvari precej izboljšujejo. 

Katerim programom v vašem društvu dajete poudarek in kdo se vam lahko priključi? 

Največ poudarka je na programu usposabljanja za aktivno življenje in delo. To zajema svetovanje pri težavah s sluhom, odpravljanje in lajšanje komunikacijskih težav našim članom v vseh življenjskih situacijah. Precej smo osredotočeni tudi na varstvo uzakonjenih pravic. V 15 letih, odkar sem sekretar društva, smo delali največ na teh področjih. Če denimo nekdo pride k zdravniku, mu mora biti zagotovljen tolmač, to velja za vse javne zavode.

Delamo torej na ozaveščanju uporabnikov in širše javnosti. Če se osredotočimo še na tehnične pripomočke, ki jih gluhi in naglušni uporabljamo – ti so zelo pomembni za samostojno življenje. To je prva pravica, ki gluhim in naglušnim pripada. Zelo veliko pozornosti v našem društvu posvečamo zaposlovanju in socialni varnosti. 

Kako je z možnostjo zaposlovanja za gluhe in naglušne? 

Veliko je odvisno od tega, koliko ima samo vodstvo nevladnih organizacij znanja. Potrebno je poznati zakone in imeti strokovno podkovanost. Sodelovati je potrebno tudi s podjetji in zavodom za zaposlovanje. Zelo vzpodbujamo zaposlitveno rehabilitacijo gluhih in naglušnih. Druga pomembna zadeva je status invalida in podporno zaposlovanje. V društvu imamo tri osebe v podporni zaposlitvi. Če je Pomurje na vrhu stopnje brezposelnosti  na splošno, smo kar se tiče gluhih in naglušnih v obratni situaciji.

Odstotek brezposelnosti gluhih in naglušnih v Pomurju je izjemno nizek. Največja težava pri zaposlovanju je sicer stigma pri ljudeh, ki nosijo slušni aparat oz. bi ga morali nositi. Sram jih je, nočejo nositi slušnega aparata, imeti status invalida ... to so vse pomisleki, ki jih imajo. 

Koliko je v Pomurju gluhih in naglušnih? 

Točne številke nimamo, lahko pa povem, da imamo v našem društvu okrog 600 članov. Sicer pa ima v Sloveniji ima okrog 12 odstotkov resne težave s sluhom. 

Dojemanje življenja in prioritet nekoga, ki postane gluh oz. naglušen, se spremeni. Kakšni so prvi odzivi in kako poteka prilagajanje na nov način življenja? 

Če je nekdo od gluh od rojstva, je to nekoliko drugače. Če pride kasneje do gluhote, je to šok. Sam sem postal gluh pri 40. letih zaradi meningitisa, zame je bil to šok. Nič ni veš o tem, tudi družina ne ... Tisto, kar dobiš, dobiš v zdravstvu. Soočiti se moraš s tem, da si izgubil sluh. Dobiš slušni aparat in zopet si na prepihu. Zato je tako zelo pomembna podpora društva. Zato vabim vse tiste, ki se s tem soočajo, da pridejo do nas. Pokazali jim bomo, da življenje s slušnim aparatom, ni taka groza.

S tehniko se marsikaj lahko izboljša. Kvaliteta življenja se da dvigniti na višji nivo. Če znaš uporabljati tehniko in jih znaš pravilno uporabljati, to zelo olajša vse skupaj. Če nekdo postopoma izgublja sluh, to nekatere zelo prizadene. Pride do izoliranosti. Človek je z izgubo sluha trajno izoliran iz slišečega okolja. Veliko je odvisno, kolikor ima posameznik v sebi notranje moči, da se zna spopasti s tem, podpore okolice in društva. To je zelo pomembno, da nekdo pride do nas in pove, kakšne težave ima.

Kako dobro vi slišite nekoga, ko govori z vami? 

Sam ne slišim nič, ko si vzamem slušni apart iz ušesa. Brez slušnega aparata sem gluha oseba. V mirnem okolju s slušnim aparatom pa ni problema. Pomembno je, da ga imamo pravilno nastavljenega, sicer so lahko težave. Pomembno je slušnemu akustiku jasno povedati, kako ti ustrezajo nastavitve. Če mu uporabnik zna povedati, kaj ga moti, lahko to slušni akustik ustrezno nastavi.

Ljudje smo družbena bitja. Kako pomembno je, da denimo  tisti, ki so v družbi gluhe oz. naglušne osebe, govorijo ustrezno glasno in razumljivo? 

Če nekdo govori na glas, se zvok razbije. Potreben je navaden pogovor s pogledom v oči. Tako si lahko pomagamo tudi z branjem z ustnic. Sam včasih moram koga vprašati, ampak tako je. Če smo v kakšnem lokalu ali na praznovanju, kjer je glasneje, je vedno nekdo zraven nas, tako da ga lahko vprašamo, če česa nismo razumeli. Sicer pa človek ni tako pogosto v takem okolju, da s slušnim aparatom ne bi dobro funkcioniral. Je težko, potrebno je veliko truda, ampak se je potrebno prilagoditi in znajti.

Je pa tako, da človek želi imeti kontakt ... Še enkrat ponavljam, da je nujno poiskati pomoč in si priskrbeti slušni aparat. Če se izoliraš, je to največja napaka. Potrebno se je truditi, iti v družbo in se prilagajati. Naučiti se je potrebno živeti in funkcionirati s tem. Ker se da.