Luka Sraka – kitarist, ki ga glasba spremlja na vsakem koraku

Kitarist, pevec, producent, urednik, muzikolog, kolumnist je le nekaj besed, s katerimi bi lahko opisali 26-letnega Luko Srako iz Lipovcev. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju, ki je povsem prepleteno z glasbo.

»Nikoli več ne bom prestopil praga glasbene šole«

Pogovor sva začela kje drugje kot v njegovem rosnem  otroštvu. Glasbenik nam pojasni, da je njegova družina že v mladosti opazila njegovo navdušenost nad glasbo. Že kot mali otrok je z veseljem poslušal, kako je na klavir igrala njegova sestrična, in vedno ko je prenehala, je zahteval »še«. Z glasbo je tako ali drugače povezana vse njegova družina, pojasni Luka, mama s petjem v zborih, oče je igral kitaro, tudi starejše generacije pa so se tako ali drugače ukvarjale z glasbo. Tudi Luka si je v osnovni šoli želel glasbenega znanja. Ko si je izbiral instrument, na katerega bi igral, si je želel violino, vendar je doma stal klavir, na katerega je igral že njegov brat, zato je hitro padla odločitev, da bo to tudi njegov instrument. Leta igranja so se nabirala, se pa Luka spomni, kako je po zadnjem opravljenem izpitu v glasbeni šoli mami, ki ga je prišla iskat po nastopu, povedal, da nikoli več ne prestopi praga glasbene šole.

Zagrabil vsako priložnost na glasbenem področju

Minilo je le nekaj tednov, ko je Luko zamikala stara očetova kitara na omari: »Splezal sem na stol in jo vzel. Strune so bile razglašene, a je bilo dovolj, da sem se po eni struni lahko naučil otroško pesem Sveti, sveti zvezdica, po posluhu.« Bližal se je njegov rojstni dan in ko so ga starši vprašali, kaj si želi za darilo, je bil odgovor preprost: »Strune in trzalice.« Dobil ni le tega, ampak ga je ob rojstnem dnevu doma pričakala povsem nova kitara. Takrat se je njegova glasbena pot dejansko začela razvijati v današnjo smer. Hitro si je nabiral znanja pri različnih učiteljih, se udeležil kitarskih delavnic, kmalu že zbral denar za električno kitaro in ob koncu osnovne šole imel že svoj prvi bend. Ob prehodu v srednjo šolo je nastopal v šolskem bendu, imel tudi prvi ansambel, s katerim so igrali po raznih zabavah in še in še. »Kar se tiče glasbe, se nikoli nisem neki priložnosti odrekel. Vedno ko me je kdo povabil, da igram na kakšni razstavi, v bendu in podobno, sem, če mi je le čas dopuščal, zgrabil priložnost.«

Produktivna študijska leta

Nato pa je prišla odločitev o študiju. Kot pravi, varianta, da bi bil samo glasbenik, ni prišla v poštev, »sem pa vedel, da hočem, da je glasba del mojega življenja.« Med razpisanimi možnosti na slovenskih univerzah je bila tudi muzikologija. Luko, ki je takrat prvič slišal za ta študij, je predstavljen program pritegnil. Kot pravi, je muzikologija združevala tako ljudsko kot klasično in popularno glasbo. Ljudska glasba mu je bila blizu že od nekdaj, saj prihaja iz občine Beltinci, kjer je folklora zelo živa, popularna glasba mu je pa osebno ljuba.

Med študijem se je začelo sodelovanje z Romanom Sarjašem, delovati so pričeli v zasedbi Art Music Orchestra. Iz začetnega snemanja skladb in koncertiranja je nastal studio, kjer danes sodelujejo kot ustvarjalci glasbe za pomurske in slovenske izvajalce. Kot zasedba, sicer v nekoliko spremenjeni obliki, delujejo še danes in spremljajo številne slovenske glasbenike.

Med študijem se je Luka odpravil po znanje tudi v tujino, in sicer v Cardiff v angleški Wales. Novo okolje ga je navdušilo predvsem s strokovnega izhodišča, saj mu je predstavilo nove pristope k določenim glasbenim problematikam. Je pa bilo to zanj plodno obdobje tudi kot za glasbenika. Povezal se je s prijateljem, ki je v istem mestu študiral glasbeno produkcijo, tam je Luka napisal in tudi posnel nekaj skladb v angleškem jeziku. Začeto delo je dokončal s svojo zasedbo po vrnitvi v Slovenijo, a kot pravi Luka, je povsem dokončal le en izdelek, ostale skladbe pa so še v inkubacijski dobi: »Nisem se še povsem prepričal, če sem pripravljen na glasbeni trg stopiti kot samostojni izvajalec, ustvarjalec,« pravi in pojasnjuje: »Zelo mi je všeč ta vloga sidemana, se pravi spremljevalnega kitarista. Tu vsa pozornost ni usmerjena nate, si pa tam, da svoje delo opraviš konkretno in da si podpora glavnemu izvajalcu.«

Zarečenega kruha se največ poje

Lukov študijski čas se je pričel bližati koncu, medtem ko še pripravlja svojo magistrsko nalogo, pa je prišlo tudi zavedanje, da si bo kmalu treba resno služiti kruh: »Čeprav sem si z glasbo neko dodatno žepnino vedno prislužil, sem pričel iskati priložnosti, v katerih se lahko preizkusim.« Najprej prostovoljno, nato pa honorarno je za Narodopisni muzej v Ljubljani transkripiral plošče prvih slovenskih izseljencev v Ameriki. Kmalu nato ga je prijatelj povabil, da bi ga kot učitelj kitare nadomestil v eni od zasebnih glasbenih šol v Ljubljani, kjer bi poučeval igranje popularnih glasbenih zvrsti. Ker se zarečenega kruha največ poje, se je Luka, sicer z dvomom, ali je on prava oseba za poučevanje, podal na razgovor in kmalu tudi postal učitelj električne in ritem kitare. »V bistvu mi poučevanje še danes predstavlja večje veselje, kot sem kdaj mislil, da mi bo. V tem poklicu sem se zelo našel. Tudi tisti dvom o sposobnosti se je hitro razblinil, saj šele ko pričneš nekoga učiti, vidiš, koliko znanja imaš, in koliko ga lahko daš.«

Pred enim letom se je Luka preselil iz Ljubljane v vzhodni del Slovenije in se pričel ozirati po zaposlitvenih možnostih. Pot ga je vodila v glasbeno šolo Muziklub, ki je lani prostore odprla tudi v Murski Soboti. Tako trenutno poučuje na treh enotah, in sicer še v Lenartu in Mariboru, s čimer je v zelo kratkem času po glasbeno znanje prišlo veliko novih učencev. Kot pravi, ga pri poučevanju v omenjeni glasbeni šoli najbolj veseli to, da mlade lahko uči predvsem glasbo, ki jo sami tudi poslušajo, glasbo, s katero so obdani, glasbo, ki jim je všeč. Med učenci se najdejo tako mladi, kot tudi ljudje drugih generacij, pri čemer so učne ure prilagojene vsakemu posamezniku, ni pa velikega poudarka na teoriji, ki je nemalokrat razlog, da učenci zapustijo glasbeno šolo.

Art Music Orchestra, Edna, Walter Ego, Franc Josef I in še bi se našlo kaj

Poleg vseh službenih zadolžitev pa je Luka dejaven z igranjem v več glasbenih zasedbah. Še vedno je član zasedbe Art Music Orchestra, pred kratkim pa se je pridružil tudi prekmursko-štajerski navezi Edna, kjer z novim pristopom izvajajo ljudsko glasbo: »Besedila so ljudska, glasba pa je na novo komponirana, vendar še vedno ohranja melos, po katerem je prekmurska glasba značilna.« Ob tem je Luka tudi član rockovske zasedbe Franc Josef I in dokaj nove zasedbe Walter Ego. Luka pojasni, da gre pri slednjem za zanimivo glasbeno sodelovanje med štirimi glasbeniki, med katerimi je en že upokojen, dva sta v petdesetih, sam pa predstavlja mlajšo generacijo: »Na akustične kitare, ob spremljavi klavirja in vokala preigravamo stare pop, blues pa tudi rock hite, med katerimi se tudi najde tudi kak manj znan komad. Gre za svežo, zelo zanimivo glasbeno sodelovanje, za katerega si, po pravici povedano, nisem mislil, da bo delovalo. Mogoče že zaradi generacijskih razlik. Vendar smo se zelo dobro ujeli.«

Ljubezen do ljudske glasbe zaživi v oddaji »Za en bokal muzike«

Lukov delovnik pa zaposluje še ena aktivnost. Ko so ga povabili k sodelovanju na Radiu ARS, 3. programu Radia Slovenija, se je podal na pot novih izzivov. Sedaj dvakrat mesečno pripravlja oddajo Za en bokal muzike, oddajo o ljudski glasbi, kjer lahko uporabi muzikološko znanje, ki si ga je nabral tekom študija. Kot pojasnjuje, kljub temu, da priprava oddaje terja veliko časa, uživa v predstavljanju raznolike slovenske in tuje ljudske oz. tradicionalne glasbe, pripravlja reportaže z dogodkov, predstavlja ustvarjalce, njihove zgoščenke, kulturo in okolja, v katerih glasba živi ter podobno.

Poleg vsega naštetega se zdi, da ima Lukov dan več kot 24 ur. Kljub vsem aktivnostim, pa jih je tu še nekaj. Med drugim sodeluje s spletno revijo SoundBytes, za katero piše recenzije različnih programov in pripomočkov za ustvarjanje glasbe. Čas najde tudi za svojo kolumno, v kateri obravnava različne teme, s katerimi se srečujejo glasbeni ustvarjalci, ki ustvarjajo predvsem doma. Luka pojasni: »Pišem o tem, kako pristopiti k določenim stvarem, če nimamo budgeta, kot ga imajo velike produkcije.«

Na odru s slovenskimi  glasbenimi zvezdami

V času svojega glasbenega delovanja je Luka imel priložnost sodelovati z različnimi glasbeniki. Že kot srednješolec je na enem od dogodkov spremljal Vlada Kreslina, pove in v smehu doda: »Kar se on najbrž sploh več ne spomni, pa tudi jaz včasih že kar pozabim na to, kdaj se je že zgodilo.« Kot glasbenik je na odru spremljal poznane slovenske izvajalce, med drugim Vilija Resnika, Nino Pušlar, Marka Vozlja, Trkaja, Tanjo Žagar, Žana Serčiča in druge, z zasedbo pa na nastopih v Sloveniji redno spremljajo zmagovalko šova X-factor Jano Šušteršič. Prav glasbeno sodelovanje z njo je Luki zelo pri srcu: »Ne gre za to, da bi imela podoben glasbeni okus, oziroma pristop, ampak gre za energijo, ki jo ona oddaja na odru. Pri tem sploh ni pomembno, ali ji je pesem všeč ali ne, ona se potrudi in da vse od sebe. In to energijo kot glasbenik na odru čutiš.« Dobro se je ujel tudi z Žanom Serčičem, s katerim, pravi Luka, imata podoben glasbeni okus in se glasbeno dobro razumeta oz. ujameta.

Glavni ali stranski igralec?

Ob vseh vlogah, ki jih je v na svoji glasbeni poti Luka že izkusil, nisem mogla mimo vprašanja, v kakšni vlogi se vidi v prihodnje. Ali si želi biti v ospredju ali bolj kot stranski igralec: »To je vedno nek boj s samim sabo. Ne gre se za bojazen ali strah pred nastopajem, ki ga po tolkih letih v večji meri več ni… Všeč mi je vloga stranskega igralca, vloga spremljevalnega kitarista, kjer se lahko osredotočim na glasbo samo, na to, da čim bolje odigram ali odpojem in pri tem poskušam dati vse od sebe. Tudi kot frontman sem že stal na odru, pri čemer se počutim enako prijetno… So pa pri tem potem druge stvari pomembne: bolj moraš misliti na publiko, z njo koketirati, pozornost dati na več stvari. Zelo me mika, da bi zagnal tudi svoj projekt, kjer bi bil v vlogi avtorja in izvajalca svojih pesmi, seveda skupaj z bendom… ampak se mi zdi, da še ni čas za to. Potem se moraš strogo osredotočiti na ta projekt in druge zadeve dati na stranski tir.«

O glasbeni sceni v Pomurju: Želi si koncertov, ki bi v naše okolje privabili tudi raznolike tuje izvajalce

Kot poznavalca različnih glasbenih zvrsti in glasbene scene, sem Luko povprašala tudi, katero glasbeno zvrst pogreša v domačem Pomurju. Pojasnil je: »Pomurje je zanimivo s širšega glasbenega stališča, zato ker so na omejenem območju zelo žive različne glasbene prakse.  Imamo ogromno pevskih zborov, veliko folklornih skupin, ansamblov in skupin, ki igrajo zabavano glasbo, pa tudi do dobrih alternativnih skupin, ki igrajo vse od metala do alter rocka, jazza … imamo veliko dobrih jazzovskih glasbenikov, ki so dokončali študij v Avstriji. Mogoče pogrešam le glasbo, ki je sicer meni blizu. To je soul ali funk, predvsem v velikih zasedbah s trobilsko sekcijo in podobno. Pogrešam tudi nekoliko več organiziranih koncertov, ki bi takšno glasbo privabili v naše okolje, koncertov, ki bi prednost dali tudi drugim tujim, ne toliko hrvaškim bendom. Glasbena scena je sicer zelo živa, v nekem širšem pogledu pa se večina zadev odvija na veselicah in podobnih prireditvah. Želim si morda, da bi razmerje bilo bolj poenoteno.« 

Avtor: S. Roudi

Foto: Pomurec.com in osebni arhiv