Prvi sladkor iz slovenske pese po dolgih letih spet na trgovskih policah

Čeprav je bila Tovarna sladkorja Ormož zaprta že pred desetimi leti, je na trgovske police pred kratkim spet prišel sladkor, ki je bil narejen iz sladkorne pese, ki je zrasla v Sloveniji. Le-tega je proizvedlo hrvaško podjetje Viro iz Virovitice, kamor so člani Zadruge Kooperativa Kristal prodali svoje pridelke.

Z gotovostjo lahko rečemo, da je bila prodaja Tovarna sladkorja Ormož nizozemskim kupcem napaka, saj so le-ti po nekaj časa tovarno zaprli in slovenski kmetje so ostali brez sladkorne pese v svojih kolobarji. Že res, da so država in kmetje dobili določene odškodnine, ki pa so v primerjavi s tem, kolikor bi zaslužili, če do zaprtja ne bi prišlo, ničelne.

A že nekaj let po zaprtju so se posamezniki združili v iniciativno skupino znotraj Združenja pridelovalcev sladkorne pese in pričeli z aktivnostmi za ponovno pridelavo te dobičkonosne poljščine pri nas. Eden od zaslužnih, da po desetih letih ponovno imamo sladkor iz slovenske pese, je tudi profesor na mariborski kmetijski fakulteti dr. Črtomir Rozman, ki se je iniciativi formalno pridružil leta 2012 s pisanjem prve študije o smiselnosti pridelave in predelave sladkorne pese. In koliko truda je bilo v vseh teh letih vloženo, da zdaj spet lahko kupimo "slovenski" sladkor? »V letu 2013 bilo najprej na nivoju Evropske unije odločeno, da kvotni sistem pade 1. oktobra 2017 in pridelovalci so to že v prvem letu izkoristili z ustanovitvijo Zadruge Kooperativa Kristal in sklenitvijo pogodbe  s tovarno Viro iz Virovitice. V tej vrečki slovenskega sladkorja je zato kar nekaj let sestankov, poti in porabljenih ur predvsem predsednika zadruge in Združenja pridelovalcev sladkorne pese Mirka Kosija kot tudi ostalih članov najprej iniciativne skupine in kasneje Upravnega odbora zadruge,« nam pove dr. Rozman.

Sladkorna pesa znova na slovenskih njivah

Kmetje v Sloveniji so letos zasejali 75 hektarjev sladkorne pese, od tega polovico v Pomurju. Spravilo je bilo končano v novembru, z izplenom pa so lahko vsi zadovoljni. »Za prvo leto lahko rečemo, da smo s pridelavo glede na precej neugodne vremenske razmere zadovoljni. Povprečni pridelek znaša slabih 60 t/ha z vsebnostjo sladkorja nad 15%; kar je precej več kot v časih ormoške tovarne, ko smo dosegali 48 t/ha.

Posamezniki so dosegli celo pridelke na 90 t/ha in s pridelkom biološkega sladkorja nad 14 t/ha. Kar 60% pridelovalcev je doseglo nadpovprečni pridelek in tudi digestijo. Nekoliko slabši so bili pridelki na prodnatih tleh, kjer je svoje naredila suša, je pa se izkazalo, da tudi tam z namakanjem lahko presežemo 80 t/ha. Pomembno je predvsem dejstvo, da se je kraljica poljščin vrnila v kolobar, saj je včasih veljalo, da je dober kmet tisti, ki zna pridelati sladkorno peso, enako velja za razvitost kmetijstva. S tem je slovenskemu kmetu ponovno dana možnost pridelave sicer zelo zahtevne vendar tudi dohodkovno najzanimivejše poljščine saj le ta tudi v Evropi dosega najvišja pokritja na hektar, tudi v neugodnih letih, ko je na primer nizka cena sladkorja,« pojasni Rozman.

Tudi v prihodnje bo peso odkupil Viro

Veseli tudi dejstvo, da je tudi hrvaški pridelovalec sladkorja Viro bil zadovoljen s peso, ki so jo dobili iz Slovenije, tako da je že bila podpisana tudi že pogodba za odkup za prihodnje leto. »Če se bomo izkazali kot zanesljiv partner, lahko računamo na dolgoročno sodelovanje, saj ima tovarna v Virovitici glede na kapaciteto še  nekaj rezerve v zasejanih površinah.  S sodelovanjem smo zadovoljni. Dejstvo, da je na policah spet sladkor iz slovenske sladkorne pese, pa me kot agronoma in agrarnega ekonomista seveda izjemno veseli,« pove Rozman.

Kdaj ponovno tovarna v Sloveniji?

V Zadrugi Kooperativa Kristal so spomladi ocenili, da bi bila najcenejša postavitev tovarne na območju nekdanje tovarne v Ormožu, aktualne pa so bile tudi nekatere lokacije v Prekmurju.

Izsledki študije mariborske kmetijske fakultete o možnostih ponovne pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji so pred leti sicer pokazali, da bi med drugim oživitev pridelave sladkorne pese lahko bila ekonomsko upravičena, potencialno pa tudi investicija v tovarno, na drugi strani pa je Slovenija zaradi nepravilnosti pri zapiranju TSO, morala plačati še 8,7 milijona evrov. V reviziji je bilo namreč ugotovljeno, da program ni bil ustrezno izveden, saj niso porušili silosov za shranjevanje sladkorja. Država je vztrajala, da je bila ohranitev silosov predvidena, zato ni šlo za kršitev pogoja za popolno odstranitev proizvodnje, vendar je spor izgubila, ker je tožbo vložila prepozno in jo je sodišče zavrglo.

Zagon nove tovarne je po grobih ocenah na podlagi dveh študij vreden okrog 150-200 milijonov, na lokaciji stare tovarne v Ormožu bi bilo nekoliko ceneje. Sicer pa je razvoj v Evropi usmerjen tudi v nove produkte iz sladkorne pese, predvsem razne produkte fermentacije, in tudi te alternative bi veljalo natančno proučiti.