Saška Roškar: Osebe, ki razmišljajo o samomoru, to sporočajo svoji okolici

Psihologinja in raziskovalka, doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psih., ki se na Inštitutu za varovanje zdravja RS ukvarja s samomori in raziskovanjem na tem področju, je za Pomurec.com spregovorila o samomorih in opozarja, da je vsako namigovanje o samomoru potrebno vzeti resno ter pomagati ljudem v stiski.

V obdobju spletnih socialnih omrežij je opaziti tudi pojav "groženj" ali nezadovoljstva nad življenjem pri tistih, ki potem dejansko storijo samomor. Ali je potrebno "grožnje" (npr. sporočila na Facebooku) jemati resno in kako ukrepati, če to opazimo?

Moje osebno prepričanje je, da je potrebno vsako namigovanje o samomoru vzeti resno in preveriti, kaj se za tem pravzaprav skriva. Včasih je dovolj že to, če osebo informiramo o tem, kje lahko poišče pomoč ali se z njo pogovarjamo. Da vzbudimo občutek, da je nekomu mar in da oseba ni sama. Pravzaprav ravno s pojavom Facebooka in drugih socialnih omrežij nekateri avtorji razlagajo trend upadanja samomorov v številnih državah. Socialna omrežja namreč imajo to pozitivno lastnost, da je vedno nekdo tam in vedno lahko najdemo nekoga za pogovor. To vzbuja občutek, da nismo sami in prebroditi trenutno stisko je zato lažje. Zato je pomembno, da svojo stisko, občutenja in težave delimo z drugimi. Tudi ali predvsem v živo.

Je v obdobju praznikov več samomorov?

Glede na statistiko, ki jo beležimo pri nas na Inštitutu za varovanje zdravja, v obdobju praznikov ne opažamo večjega števila samomorov. Je pa res, da se v času praznikov povečajo stiske ljudi, posebej tistih, ki so osamljeni. V prazničnem obdobju namreč večina ljudi preživlja čas s prijatelji in družino. Osebe, ki imajo šibke prijateljske vezi ali nimajo družine, zato v tem času bolj opazijo in občutijo razliko med lastnim vedenjem in vedenjem drugih.

Kakšna je verjetnost, da ta, ki opozarja na samomor, to tudi stori ali izraža zgolj potrebo po pozornosti?

Osebe, ki razmišljajo o samomoru, to v veliki večini primerov sporočajo svoji okolici. Lahko gre za neverbalna sporočila, določene spremembe v obnašanju osebe, npr. prej družabna oseba se bo začela umikati v samoto, poslavljanje, spremembe v čustvovanju. Lahko pa gre za verbalna sporočila kot npr.: ne morem več, boljše vam bo brez mene, najrajši bi vse skupaj kar pustil in podobno. Prepričanje in mit, da tisti, ki govori o samomoru tega ne bo naredil, nikakor ne drži. Osebe, ki so v suicidalni stiski to tako ali drugače v veliki večini primerov sporočajo in prav je, da jih vzamemo resno. Seveda gre kdaj lahko tudi za iskanje pozornosti, vendar osebno menim, da je boljše enkrat prevečkrat preveriti kot enkrat premalo.

Kateri so najpogostejši povodi, da oseba naredi samomor?

Največkrat gre za kakšne medosebne težave, finančne težave, situacije, ki jih oseba doživlja kot brezizhodne in v katerih je utrpela neko izgubo. Vse to spremljajo intenzivni občutki brezupa, ki jih oseba v določenem trenutku ne more več prenašati. Doživljanje situacij kot brezizhodne je pogosto posledica kopičenja določenih dejavnikov tveganja, kot npr. brezposelnost, prisotnost duševne bolezni, zloraba drog in alkohola, slabo finančno stanje, medosebne težave in podobno. Na koncu pa je nekaj, zaradi česar gre voda čez rob, tako da o posameznem vzroku ali razlogu za samomor pravzaprav ne moremo govoriti.

Lahko, po vašem mnenju, nekoga, ki namerava storiti samomor, prepričamo v nasprotno, pravo pot?

Samomore se da preprečiti, vendar žal ne vseh. Tega se moramo zavedati in ostati realni. Poznamo namreč primere, ko oseba na svojo stisko ni opozarjala in okolica ni mogla storiti pravzaprav ničesar. Večino samomorov pa se k sreči da preprečiti. Če izhajamo iz tega, da je samomor posledica občutkov brezupa in doživljanja, da ni drugega izhoda, potem pri preprečevanju lahko začnemo na tem mestu. Potrebno je nakazati druge, konstruktivne načine reševanja težav in poti iz stiske, ki jih oseba sama zaradi pretirane čustvene vpletenosti mnogokrat ne vidi.

Zato je zares pomembno, da se o svojih težavah pogovarjamo. Samo pogovor naših težavah seveda ne bo rešil, vsekakor pa prinaša občutek razbremenjenosti in občutek, da vendarle obstajajo tudi druge rešitve. Če je v ozadju samomorilne stiske nezdravljena duševna bolezen, jo je potrebno zdraviti. Povedano drugače, potrebno je poznati ozadje, ki je pripeljalo do samomorilne stiske.

Kako? Kateri so ciljni ukrepi?

Kot sem že povedala, prvi korak je to, da težave delimo z drugimi in poiščemo pomoč. Občutek je približno tak, kot če bi tovor, ki smo ga do sedaj nosili sami, porazdelili na dva. Še vedno bomo mi tisti, ki bomo morali problem rešiti, vendar se bomo vsaj olajšali. Mnogo ljudi ne prosi za pomoč oziroma svoje stiske ne deli z drugimi, ker se jim zdi, da bo to pomenilo, da so šibka oseba. Prav nasprotno. Prositi za pomoč ko jo potrebuješ pomeni, da si močna oseba, ker prepoznaš situacije kdaj pomoč potrebuješ. V primeru resne suicidalne ogroženosti pa je najbolje, da tako osebo napotimo do najbližjega dežurnega zdravnika, kjer bodo za to osebo primerno poskrbeli naprej.

Se število samomorov v zadnjih letih zmanjšuje ali povečuje?

Število samomorov v Sloveniji je v zadnjem desetletju k sreči v upadanju. Če smo sicer na leto zabeležili okrog 600 samomorov, jih sedaj že nekaj let beležimo med 400 in 500. To je zelo vzpodbuden podatek za vse, ki smo dejavni na področju preprečevanja samomorov.

Je Slovenija na vrhu na lestvici po številu samomorov? Kaj pa pravi statistika o Pomurju?

Slovenija ni na vrhu, res pa je, da sodimo med bolj ogrožene države. Vendar, kot sem povedala že prej, k sreči je število samomorov v upadanju. Znotraj same Slovenije pa je situacija taka, da so s samomori manj obremenjena jugozahodna področja, torej obalno, Goriško področje, medtem ko je samomorov več v severovzhodnih predelih države. Med slednje sodi tudi področje Prekmurja oziroma Pomurja.

Foto: Bilerico.com

Med katerim letom starosti največ ljudi naredi samomor?

Tveganje za samomor s starostjo narašča, ker se z naraščanjem starosti kopičijo tudi dejavniki tveganja (slabši finančni položaj, kronične telesne bolezni, osamljenost itd.). Umrljivost zaradi samomora je zato največja v višjih starostnih skupinah.

Statistika pravi, da več samomorov storijo moški. Zakaj?

V Sloveniji se tako kot drugod po svetu moški večkrat odločijo za samomor kot ženske. Razmerje je nekako 4 proti 1, kar pomeni, da se na vsak ženski samomor zgodijo približno štirje moški samomori. Razlogi za to so večplastni. Po eni strani moški izbirajo bolj agresivne metode samomora, po drugi strani pa moški v primeru težav tudi težje poiščejo pomoč in o njih spregovorijo. Ženske z govorjenjem o svojih težavah ponavadi nimajo težav.

Ali drži mit, ki pravi, da so tisti, ki storijo samomor, duševno bolni?

Ni nujno, da ima vsak človek, ki je storil samomor tudi duševno motnjo. Res pa je, da je nezdravljena duševna bolezen mnogokrat v ozadju samomora. Med duševnimi boleznimi povezanimi s samomorom je najpogostejša depresija, ki se jo da uspešno zdraviti. Zato je pomembno, da se takoj odpravimo do zdravnika, če pri sebi opazimo znake depresije. O znakih in simptomih depresije je veliko zapisanega na spletnem portalu društva DAM, in sicer na www.nebojse.si.

Ljudje imamo do depresije in duševnih motenj pogosto predsodke, sploh do njihovega zdravljenja. Za depresijo lahko zboli vsak od nas in prav je, da takrat poiščemo pomoč. Kadar imamo ljudje npr. angino, brez pomislekov gremo do svojega osebnega zdravnika. Kadar pa se nam zdi, da gre za duševno stisko, pa se nam odhod do zdravnika ali psihologa kar nekako ne zdi sprejemljiv. Kar seveda ni prav. Če v primeru telesnih težav poiščemo pomoč je prav, da pomoč poiščemo tudi v primeru duševnih težav.

Lahko pri samomoru govorimo o impulzivnem dejanju?

Odločitev za samomor se redko zgodi v trenutku. Impulzivna odločitev je bolj značilna za mladostnike, sicer pa je samomor le končna točka dlje časa trajajočega procesa, ki mu pravimo samomorilni proces. Značilno zanj je, da se začne z blažjimi oblikami samomorilnosti, npr. negativno razmišljanje o sebi in svetu, razmišljanje o samomoru, in se stopnjuje do težjih oblik samomorilnosti, ko ima oseba resen namen umreti in ima že izdelan načrt kako bo to storila. Tak proces lahko traja od nekaj mesecev pa tudi do nekaj let. Bolj zgodaj v razvoju tega procesa poiščemo pomoč, boljše je, saj je okrevanje hitrejše in bolj verjetno.

Ali mit "Če je človek enkrat samomorilen, je tak vedno" po vašem mnenju drži?

Osebe po poskusu samomora so v prvem letu po dogodku bolj ogrožene, poznamo tudi primere, ko gre za kronično samomorilno ogroženost, ko oseba več let razmišlja o samomoru. Vendar v večini primerov ta mit ne drži. Oseba, ki premaga svojo samomorilno stisko lahko nikoli več ne bo razmišljala o tem.

Če ste v stiski ne odlašajte in poiščite pomoč, ki je na voljo na spodnjih kontaktih:
Osebni ali dežurni zdravnik
Najbližja splošna bolnišnica
112 - Reševalna služba
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
116 123 – Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan, klici so brezplačni)