https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

INTERVJU

Andrej Gerenčer: Malo je manjkalo, pa bi Mursko Soboto zbombardirali (1. del intervjuja)

23.06.2011 ob 10:19  

Ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije in vojne, ki je bila posledica tega, smo se pogovarjali s takratnim predsednikom Občine Murska Sobota, nekdanjim poslancem in podpredsednikom državnega zbora ter veleposlanikom na Madžarskem Andrejem Gerenčerjem. Razkril nam je, da je bila Murska Sobota v veliki nevarnosti, saj bi lahko jugoslovanska vojska z minometom obstreljevala mesto, a do tega na srečo ni prišlo.

Po spletu čudnih dejstev je večkrat imel pogovore s srbskim oficirjem Popadićem, ki pa je čutil sožitje s Slovenijo, ker je bil poročen s Slovenko in tukaj imel dva sina, in prav zato morda ni bilo nobene žrtve ali materialne škode v Murski Soboti.

V kakšnem spominu vam je ostalo leto 1991?

Čeprav je vmes minilo že dvajset let, spomini ostanejo. To so bili veliki dogodki. Ne samo za našo občino, tudi za Prekmurje, Slovenijo in Jugoslavijo. Spomnim se, da smo 25. junija 1991 sadili lipo pred spomenikom zmage in zanimivost tega je, da smo dali pod korenine te lipe steklenico, v kateri je seznam vseh podrobnosti in statistični podatki o občini Murska Sobota in ljudeh, ki so bili ta čas vodilni na njej. Če bo to steklenico našel kdo čez 100 ali več let, bo vedel, kaj se je dogajalo 25. junija 1991.

Ob posaditvi te lipe smo priredili tudi slovesnost, na kateri so bili predstavniki vseh političnih strank. Sledil je velik naliv in morali smo se umakniti v preddverje Zvezde. Ko smo se kasneje razhajali, smo že v daljavi slišali prihod tovornjakov in vojske, ki so šli po Ulici Mikloša Kuzmiča v vojašnico. Vendar se v tistem trenutku še nismo zavedali, kaj to pomeni.

Seveda jaz nisem bil v Ljubljani na proslavi, ker smo istočasno imeli proslavo v Murski Soboti, vedel pa sem, da so bili na proslavi naši prijatelji iz sosednje Železne in Zalske županije, kar je bil znak, da tudi sosedje podpirajo našo osamosvojitev. Naslednji dan smo z nestrpnostjo pričakovali, kaj se dogaja, že pred tem pa smo bili v pripravljenosti, ker vsaki taki dogodki, kot so osamosvojitev, odcepitev in podobno, lahko privedejo do nekaterih posledic.

Ste pričakovali, da lahko pride do vojne?

Ne, tega nismo pričakovali. Jaz osebno tega nisem pričakoval, imeli pa smo že informacije, da so prišli neki ljudje v vojašnico iz pete vojne oblasti iz Zagreba, ki so imeli nalogo, da bi prevzeli od našega oddelka za obrambo seznam nabornikov. Ker smo za namero vedeli, smo seznam odpeljali na drugo lokacijo, da ga niso mogli dobiti.

Kaj se je dogajalo naprej?

27. junija smo imeli sklicano sejo madžarsko-slovenskega prijateljstva med Železno županijo in Občino Murska Sobota. Iz Ljubljane je na to sejo prišel dr. Jula Postai, predsednik županije v Szombathelyju. Seja se je pričela ob devetih, čez dobre pol ure pa so mene poklicali ven iz sobe in mi rekli: "Prekinite hitro, pošljite Madžare domov, začela se je vojna."

Seveda nisem mogel na sestanku pred vsemi povedati, da naj bežijo, ker je vojna, saj bi nastala panika. Našemu predsedniku Ernestu Eöryju sem prišepnil, da naj hitro končajo sestanek, ta pa mi ni verjel. Čez pol ure so znova prišli pome in mi povedali, da naj pohitimo, ker je zadeva resna. Nato smo na hitro končali, ampak Madžari niso šli domov, pač pa v Prosenjakovce v lovsko kočo, kot je bilo predvideno po programu.

Sam sem ostal v Murski Soboti, ko so me opozorili, da so ljudje še tam. Ker smo imeli informacijo, da bo vojska zasedla mejne prehode, sem hitro telefoniral, in ko so videli, da je zadeva resna, so šli. In tik preden je vojska obkolila mejni prehod na Hodošu, so se Madžari vrnili v domovino. Nato so se zadeve začele in bili smo v toku dogodkov.

Hote ali nehote, vpleteni ste bili v zaplete z murskosoboško vojašnico ...

Po radiu Slovenija je bilo govora, da se ta in ta predsednik občine pogovarja z vojsko, ta ne, mi pa smo imeli pisni ukaz predsednika predsedstva Slovenije Milana Kučana in sekretarja za obrambo Janeza Janše, da se kot civilna struktura nimamo pravice pogovarjati z vojaškimi strukturami. Jaz sem se tega osebno držal, dokler sem se lahko. Imenovali smo poseben štab, ki se je preselil na novo lokacijo, zdaj že lahko povem, da smo bili v Štivanovi hiši, kjer je včasih bila stanovanjska skupnost, čeprav danes razmišljam, da nismo ravno pametno ravnali, saj smo bili blizu pošte, banke in občine.

Eni moji sodelavki, ki je bila članica izvršnega sveta, smo povedali, da naj gre domov. Ona pa je od doma poklicala našega komandanta, vsebine pogovora točno ne vem, vsi smo bili napeti in nervozni, komandant pa je dojel njen pogovor kot to, da jaz želim pogovor s komandantom Popadićem v vojašnici. Polkovnik Popadić je prišel iz Ljubljane nekaj dni pred začetkom teh dogodkov, naš komandant Horn pa je ostal notri, vendar ni več imel besede.

Ker je komunikacija med vojsko obstajala, se je naš komandant dogovoril za pogovor, na kar je Popadić pristal. Mi smo takrat s teritorialno obrambo že obkolili vojašnico, na sredini od zasede do vojašnice na Kopališki ulici pa je bilo dogovorjen pogovor. Sporočili so mi: "Predsednik, pogovor s Popadićem bo ob osmi uri."

Sam sem bil prepričan, da pogovor želi on, v bistvu pa je bilo obratno. Imel sem povelje, da se ne smem pogovarjati, Popadić pa želi pogovor. Že takrat smo vedeli, da je imela vojska pet ali šest minometov nastavljenih na mesto. Če bi se kar koli zgodilo, bi začeli minirati mesto. Baje, da so bile namerjene na pošto in banko, vodovodni stolp, avtobusno postajo, blokovsko naselje in sedež teritorialne obrambe.

Mislil sem si, da je mogoče dobro, da se vseeno pogovarjamo, rekel pa sem, da sam ne bom šel. Tako je šel z mano še predsednik izvršnega sveta Obal, predstavnik Rdečega križa Gusti Koren in predstavnik naše vojske v civilu. Pet minut do osme smo prišli do Komunale, kjer je bila naša zaseda, in vprašam našega poveljujočega komandanta, zdaj že pokojnega Jožeta Pojbiča: "Jože, kaj hoče Popadić od mene?" Dobil sem odgovor, da naj bi jaz zahteval pogovor, torej je prišlo do nesporazuma. Takrat sem rekel: "Nič, fantje, gremo domov."

Nakar pogledamo proti vojašnici in vidimo dva oficirja.

Nerodno bi bilo, če bi zbežali, tako smo vseeno šli na pogovor, kar bo, pa bo. Mi štirje smo šli na dogovorjeno mesto, na poti pa sem videl mitraljez in avtomate, kako so nas spremljali. Vsaka napačna zadeva bi lahko bila katastrofalna. Pridemo, se pozdravimo in predstavimo. Moram reči, da sta bila oba oficirja Srba. Popadić je bil rojen na Kosovem, drugi pa je bil major Mešović iz Niša, oba sta govorila perfektno slovensko.

Takrat sem razmišljal, kaj naj sploh govorim, kakšno temo naj izberem. Popadić me je takoj naslavljaval z gospod predsednik in me vprašal, kaj želim. Rekel sem mu, da mi je hudo, da sem prišel na ta pogovor in me vmes spremlja orožje, saj sem v to vojašnico šel neštetokrat kot v svoj dom in sem bil vedno lepo sprejet, danes pa me to izredno moti. Povedal sem mu tudi, da me moti, da slišim, da imajo na mesto nastavljene minomete, ki nam lahko povzročijo veliko škodo.

Popadić mi je nato povedal, da je vojak in je njegova naloga, da ubrani to vojašnico za vsako ceno. "Če me boste pustili pri miru, bom tudi jaz pustil mesto na miru." Eden od naših mu rekel, kaj tu iščejo in strašijo, nakar je Popadić odgovoril: "Veste kaj, to, kar se zdaj dogaja, niste krivi ne vi, ne jaz, to so krivi oni zgoraj, ki so to zakuhali."

Prosil me je, naj mu damo nazaj vodo, elektriko in telefon, kar smo jim odklopili, nakar sem mu odgovoril, da to ni v pristojnosti občine. Po kratkem pogovoru nas je povabil na kavo v vojašnico, v kar pa nismo pristali, ker se je že prej šušljalo v mestu, da imajo v načrtu ugrabiti mene, sekretarja komiteja in še nekoga, da bi s tem izsiljevali. Takrat mi je dal roko in mi rekel: "Predsednik, mirno spite, nocoj se v Murski Soboti ne bo nič zgodilo."

In smo se razšli.

To pa ni bilo zadnje srečanje s Popadićem …

Tako je. Ko je bil na Kuzmi ustreljen major Stojanovič, je zahteval pogovor Popadić. Spet se nismo razumeli, on je želel pogovor samo z mano in danes razmišljam, ali ni želel on mene kaj posebnega zaprositi. Mi smo šli spet v isti sestavi na pogovor in mi reče: "Joj, predsednik, sem mislil, da se bova sama srečala."

Zato mislim, da je bilo nekaj v ozadju. Namreč, on je bil poročen s Slovenko, ima dva sina, ki sta bila takrat študenta, in je čutil sožitje s Slovenijo. Tema drugega pogovora je bila, to sem dobil pismeno, da naj mi kot občina raziščemo, kako se je zgodil uboj na Kuzmi. Mi seveda nismo imeli informacije, kaj je tam bilo, in smo Popadiću povedali, da to ni naša zgodba in da nič ne moremo, ter se razšli.

Ta srečanja z njim so bila vedno sklop nepredvidenega, danes pa moram reči, da je bil možakar korekten, zelo inteligenten in mogoče smo imeli celo srečo, da ni bil kakšen drug tukaj.

V kakšni nevarnosti je bila takrat Murska Sobota?


V začetku je bila v veliki nevarnosti. Ko je teritorialna obramba obkolila vojašnico, niti nismo vedeli, koliko vojske je notri. Prebegov ni bilo dosti, spomnim se samo enega slovenskega kuharja, ki je pobegnil, in takrat smo vedeli, da je v vojašnici okoli sto vojakov. To ni bilo malo, saj so bili do zob oboroženi pa še minomete so imeli.

Imeli so onemogočen izhod iz vojašnice, njihov cilj pa je bil zasesti mejne prehode, kar pa jim ni uspelo, saj so se nekatere karavle predale. Dvakrat so nad mesto priletela letala, enkrat so želeli raketirati našo zasedbo, iz nepazljivosti pa so raketirali jugoslovansko vojsko. En vojak je umrl, en pa je bil hudo ranjen, saj ga je krogla zadela skozi trebuh in izšla na drugi strani.

Kot predsednik občine sem imel državljansko dolžnost, da sem šel tega fanta obiskat v bolnišnico. Povedal mi je naslednje: "Predsednik, če bom jaz umrl, vsem povejte, predvsem pa mojim v Bosni, da me je ubila moja vojska." Kolikor vem, je fant preživel in so ga odpeljali na Hrvaško ter nato domov. Letala, ki so prišla, so povzročila precej panike.

Spomnim se enega dopoldneva na občini, izdan je bil ukaz za alarm, v enem trenutku sem ostal sam na občini. Pa pride sodelavec v pisarno in mu rečem, da naj gre domov, nakar se ravno v tistem trenutku proti občini spusti letalo. Če bi raketirali, me več ne bi bilo, a je na srečo letalo le preletelo.

Druga nevarnost je bila, ko je naša vojska dobila nalog za napad vojašnice. To je bilo en četrtek ob dveh, ko me je poklical komandant in mi rekel: "Predsednik, v pol ure izpraznite kopališki del."

Vprašal sem ga, zakaj, in mi je povedal, da bodo napadli vojašnico, saj so dobili tak ukaz iz Ljubljane. Jaz sem takrat zarjovel, če so vsi znoreli, ker sem se zavedal, kaj bi to pomenilo za mesto. V tistem sem slušalko od jeze odložil. V štabu smo nato premišljevali, kaj narediti. Če gremo v kopališko naselje in bi tam trobili, ljudje, bežite, ker bo vojna, bi zaradi panike lahko nastala katastrofa.

Nakar je eden od sodelavcev predlagal, da naj damo alarm za zračni napad, naj ljudje gredo v kleti, pa bomo videli, kaj bo. Tako so ob pol treh izdali alarm, nakar je bila Murska Sobota v tišini. Pol ure nič, eno uro nič, dve uri nič ... Grem ven, vse tiho. Ni mi dalo miru in sem poklical komandanta ter ga vprašal: "Kaj pa zdaj?"

Odgovoril mi je, da sem ga tako nahrulil, da je zahteval pismeno povelje, ki pa ga niso prejeli, zato ni bilo napada. Ob pol sedmih zvečer sem šel s kolesom domov na večerjo, med bloki v Stari ulici, kjer je zaklonišče. Bila je velika vročina, ljudje so bili zunaj in eden reče: "Posviram se na to vojno, da se predsednik občine lahko s kolesom po varašu vozi." V tistem trenutku sem se spomnil, da nismo dali preklica alarma in smo ljudi do pol sedmih držali v kleteh, nakar smo takoj dali preklic. Mislim, da je to pomemben dogodek za Mursko Soboto, da ni bilo nobene žrtve in nobene materialne škode, lahko pa bi bilo hudo.

Je bil še kakšen zanimiv dogodek?

Zanimivih dogodkov je bilo veliko. Tiste dni je bilo precej dežja. Bil sem v štabu in pridem domov na večerjo, pa mi žena reče, da me je klicala neka ženska in jokala v telefon ter da naj jo pokličem. Seveda sem jo poklical, na drugi strani je bila žena enega oficirja iz naše vojašnice. Oba sem osebno poznal.

Pa mi reče: "Predsednik, za božjo voljo, preprečite, moj mož pelje vojsko, ki bo napadla mejni prehod v Gederovcih. Vemo, da je tam vaša vojska, zakaj bi prišlo do streljanja, vsi bodo mrtvi."

Povedal sem ji, da če njen mož vodi tja vojsko, bi on moral to prej storiti, da do tega ne pride. Pa mi je rekla, da so za njim specialci iz Niša in če bo karkoli narobe, ga bodo ustrelili. Povedal sem ji, naj se pomiri, informacijo pa sem posredoval naprej naši vojski. Kolikor vem, je to žensko nekdo osebno peljal po glavni cesti proti Gederovcem, ampak do srečanja ni prišlo, saj se je vojska najbrž ustavila tam v gozdičku.

Še ena zanimiva zgodba pa je, da smo imeli za 25. junij predvidene soboške dneve, do česar pa zaradi teh dogodkov ni prišlo. Predvidena je bila velika razstava v galeriji ene znane umetnice Pohlejeve iz Ingolstadta, do otvoritve pa ni prišlo. Ona je stanovala v Moravskih Toplicah in mi smo na njo pozabili. Poklical me je sodelavec, ki je delal te razstave, in mi rekel: "Predsednik, a veš, da je umetnica še v Moravcih?"

Pa pravim: "Kaj ste delali, morali bi jo spraviti preko meje, zdaj pa so meje zaprte." Poklical sem policijo in vprašal, kako je v Gederovcih in jim predstavil problem. In so mi rekli, da če jo v pol ure pripeljemo, jo spustijo prek meje, drugače pa ne. Telefoniral sem sodelavcu, naj jo gre takoj iskat, da jo naši policisti odpeljejo na mejo.

Minilo je pol ure, ne njega ne nje ni bilo. Poklical sem ga in vprašal, kje hodita, pa mi je rekeli: "Jah, stara se še lišpa."

In sem mu povedal: "Vrži jo v avto in hitro pelji." Tako da smo jo zadnji trenutek spravili preko meje, ne da bi prišlo do streljanja.

Zanimivo je še bilo, ko so se predajali vojaki iz večih karavl in naenkrat smo imeli na kupu veliko vojakov. Eno skupino smo dali v Osnovno šolo Puconci, drugo pa v Osnovno šolo Bogojina. Dali smo jim spodnje perilo, rekli, naj se stuširajo, vojaki pa so zahtevali srečanje z mano. Najprej sem šel v Puconce, vsi so se zbrali okoli mene, to so bili dečki stari 19 in 20 let.

Prosili so me, naj jih spustimo domov, pa sem jim rekel, naj se pomirijo in čez dan ali dva se bo vse uredilo. Da bi jim hitreje minil čas, sem šoli naročil, da naj jim dajo žoge, da se igrajo, naj jim dajo pisma, naj pišejo domov, da so živi in zdravi, tudi če pisma ne bodo šla dalje, samo da jih malo zaposlimo.

Isto je bilo tudi v Bogojini, kjer pa je še en zanimiv dogodek. K meni je prišel mladi fantek iz Kosova in me prosil, če lahko pokliče domov, saj je njegova mama srčni bolnik in bo umrla, če ne bo javil, da je živ. Ker je vedel številko, sem ravnatelju povedal, da naj mu pokliče in takoj se oglasi mati, tako da smo to stvar rešili hitro. Za par dni je vojska lahko šla domov.

Ste bili v stiku s kakšnimi drugimi predsedniki občin, kako so se z vojno soočali drugje?

V stiku smo bile vse štiri pomurske občine, ampak vsak je imel neke svoje probleme. Lendava manj, Gornja Radgona največ, Ljutomer tudi kar nekaj, pa tudi mi svoje. Ker so bile barikade na reki Muri, smo imeli tudi določene težave z oskrbo, tako eno jutro ni bilo kvasa za kruh, ki smo ga nato dobili preko prijateljev z Madžarske. Pri tem je še zanimivo, da je med preleti letal k meni prišel iz Monoštra predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök in me spraševal, če lahko kako pomagajo. Rekel sem mu: "Jože, za božjo voljo, kaj tu iščeš, ne vidiš, da je vojna?!" Spila sva kavo in hitro je odšel domov, gesta pa je bila lepa.

Z mano je bil v stiku tudi okrajni glavar Bad Radkesburga, s katerim sva se že od prej poznala in sva bila prijatelja. Pa mi reče: "Andrej, kaj se dogaja?" Kot sem slišal od drugih, so oni trepetali in se bali dogodkov pri nas.

Tako je bilo na nedeljsko jutro, ko naj bi vojska z letali napadla Slovenijo, o čemer se še danes govori, ne ve pa se, zakaj do bombandiranja ni prišlo. Tisto noč ob dveh zjutraj me je zbudil telefon. Klical me je okrajni glavar Bad Radkesburga in me spraševal, če imamo informacijo, da bo vojska napadla Slovenijo. Seveda smo to posredovali naprej, tudi drugje pa so že imeli te informacije.

Kaj se je dogajalo kasneje, ko ni bilo več vojne?

Potem, ko je bilo sklenjeno premirje, je šel novinar Radia Murski val v vojašnico intervjuvat Popadića. Takrat mu je Popadič dejal, da naj meni pove, da pa zdaj lahko pridem k njemu na kavo in da jim naj prinesem nekaj močnega, ker so vse njihove zaloge pošle. Na to kavo bi mogoče šel, vendar sem takrat imel družinski problem, pa nisem mogel iti, sem pa se mu po telefonu opravičil.

To je bilo med tednom, konec tedna pa me je poklical on in mi povedal, da bi se mi rad zahvalil, da je Murska Sobota ostala cela, da so ostali vsi živi in da so bili možje besede.

Takrat sem Popadića jaz povabil na kavo. In res je prišel s svojim varnostnikom. Takrat sva ob kavi odprla vinjak, odprl pa se je tudi on. Takrat mi je povedal naslednje: "Poglejte, kaj bom zdaj jaz. Rojen sem na Kosovu, končal gimnazijo v Prištini, končal akademijo v Beogradu, od prvega dneva sem v Sloveniji v službi. Žena mi je Slovenka, imam dva luštna fanta, ki sta študenta, kaj bom zdaj njim povedal, kaj se je to zgodilo."

 Človek je bil obupan, sem ga malo potolažil, da se bo vse uredilo in potem smo se poslovili.

2. del intervjuja bomo objavili jutri ...

    Fotogalerija

    Komentarji

    1. Sobocan
      23.06.2011 ob 13:28 Sobocan

      srečo smo meli resno, ka so nej kaj na nas spustili. Hkrati pa smo lejko ponosni ka smo se borili za našo domovino!

      1 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    2. okvals
      23.06.2011 ob 14:21 okvals

      ponosni že ponosni..samo kaj so naši politiki naredili iz te države, pa je drugo vprašanje..ljudje..mislim na delavski razred, so zelo razočarni nad trenutnim stanjem v državi.

      3 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    3. copicar
      23.06.2011 ob 17:47 copicar

      hahaha što se glasi g.gerenčer pa ti si se skrivo lds-ovec ti ama nika od nika si nej napravo za soboto daleč najslabši župan m.sobote.Kak te nej sran tu zdaj pametuvati bljek na bruhanje mi ide

      0 1 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    4. secufin
      24.06.2011 ob 11:47 secufin

      Gerenčer? Bla,bla,bla, bla..... Tak kak vsi politiki!

      0 1 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    5. viktor
      24.06.2011 ob 14:35 viktor

      marš, komunistična golazen, ki se hvali z osamosvojitvijo

      0 2 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.