Anton Horvat: Kovaštvo je moj poklic, moje življenje

Anton Horvat je Razkrižanec, ki je življenje posvetil kovaštvu. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju ter muzeju s katerim ohranja kovaško in kolarsko kulturno dediščino.

Anton prihaja iz kovaške družine, s kovaštvom je namreč pred več kot 150 leti začel njegov pradedek. Tradicijo so nato nadaljevali njegov dedek, oče in on, ki pa je zadnja generacija.

Možnosti za drugi poklic ni bilo

Anton se je kovaštva priučil od svojega očeta, sam poklic pa opiše kot najtežji v rokodelstvu: »Preko 60 let in še več sem opazoval koliko znoja je steklo mojemu očetu, ker sem ga spremljal že od samega otroštva, saj sem tudi sam začel delati v kovačnici praktično, ko sem shodil. Nisem nikoli imel nič od mladosti samo delo, kajti potrebe so bile take. Potrebno je bilo delati in življenje je bilo težko.«

Sam možnosti, da bi delal kaj drugega ni imel. »Taki časi so bili. Nisem imel možnosti, da bi se kaj izučil. Za srednjo šolo ni bilo sredstev, tako sem mogel praktično ostati na kovačiji,« je povedal in dodal: »Po eni strani, ko razmišljam mi ni žal. Nekako častno sem izpolnil to našo poslanstvo kovaštvo in tudi z nekako pravo kulturo in pravo častjo želim to tudi končati.«

Kovačije ne bo več, ohranila pa se bo kovaška tradicija

Sama kovačija se z Antonom na Razkrižju zaključuje, saj Anton nima naslednika. »Je vnuk ampak on si je izbral poklic svoj in pa tudi nima smisla, da bi ga obremenjeval s tem starim orodjem, kajti to orodje ne ustreza več današnjemu času,« je povedal in dopolnil: »To je praktično orodje, ki je po neko staro tudi preko 200 let. To je samo za spomin, to je zgodovinska zadeva, za ogled.«

Kljub temu, da kovačije več ne bo, pa želi tam ohraniti kovaško kulturno dediščino, zato je leta 1997 odprl muzej. »Ohranjam pa zaradi tega, ker želim, da tudi naši zanamci vidijo s kakim orodjem so se nekoč naši predniki tudi prebijali skozi življenje, to so bile zelo težke stvari,« je poudaril.

Prvotna kovačnica na Razkrižju je bila večkrat dograjena

Prvotna kovačija, kjer je začel Antonov praded, se ni nahajala na Razkrižju ampak v naselju Globoka. Kovačnico na Razkrižju je leta 1932 samostojno začel Antonov oče. »To je bila ena mala kovačnica, ki se je pozneje dograjevala,« jo opiše naš sogovornik: »Hiša se je trikrat, štirikrat dograjevala, glede na to kakšne so bile možnosti. Tu je tako zdaj čisto drugačen objekt, kot je izgledal prvotno.«

Ker pa je hotel ohraniti tudi prvotno domačijo je Anton ob domačiji zgradil nadomestek te stare domačije in v njej uredil muzej. »Leta 1997 sem dal zgraditi to kovačnico in jo opremil s starim orodjem, ki ga je imel še moj dedek, pradedek. Junija istega leta sem imel tudi otvoritev, ko sem ta muzej odprl za javnost,« pojasnjuje.

Poleg kovaškega tudi kolarski muzej

Poleg kovaške tradicije pa želi ohraniti tudi kolarsko tradicijo. Kot pravi sta poklica sorodna, saj kovačni mogel brez kolarstva in kolar ni mogel brez kovaštva: »Naziv našega kovaštva je bil že od dedka »vozovni in podkovni kovači«. Tu že samo ime pove, da smo izdelovali voze in tudi ogromno orodja, ki so ga kmetje takrat uporabljali, kot so motike in plugi. Ogromno smo okovali vozov in imeli smo dva kolarja, ki sta za nas izdelovala lesene dele za vozove.«

Kot pravi je bil prvi kolar s katerim so sodelovali iz Šafarskega, vendar ni imel naslednika, drugi iz Gaberja pa je sicer imel sina, a se ta s kolarstvom ni ukvarjal. Orodje obeh kolarjev je tako samevalo in zato se je porodila ideja, da kovaški muzej nadgradi še s kolarskim. Orodje je uspel pridobiti od dedičev: »Moja želja je bila da tudi to ohranim, zato sem šel do teh ljudi in jim povedal zakaj imam to željo. Ti so mi tudi prisluhnili in mi to orodje podarili, ker so imeli neki čut do tega, neko spoštovanje.«

Poleg orodja zbirka ročno delanih sabelj in mečev

Sam muzej pa ne vsebuje le kovaškega in kolarskega orodja ampak tudi zbirko sabelj in mečev, ki jih je Anton izdelal med leti 2000 in 2013. »To mi je bila dolgoletna želja, saj je moj dedek koval sablje med prvo svetovno vojno. Po pripovedovanju starih ljudi, pa tudi mojega očeta, sem imel neko željo, da bi probal to skovati.«

Leta 2000 je tako začel iskati po raznih katalogih ter pri prijateljih in si pridobil potrebne skice ter materiale. Tako je skoval pet kilogramski meč, ki se imenuje kraljev meč. Za ta popolnoma ročno izdelan meč je porabil reko 400 ur dela. Kot pravi mu je pri tem najbolj pripomoglo, kar se je kot mladenič naučil od očeta: »Takrat še ni bilo elektrike, vse kar se je takrat kovalo se je delalo na ogenj. Moral si točno poznati temperaturo po barvi, kako se kuje in to mi je zdaj prišlo prav.«

Ko mu je uspelo skovati prvi meč je začel kovati še druge: »Tako imam zdaj celo zbirko teh mečev, ki bodo ostali tukaj v tej kovačiji. Leta 2013 sem skoval zadnjo sabljo, japonsko mačeto, in s tem sem tudi zaključil, ker sem takrat zbolel in več nisem bil sposoben, pa tudi volja je pošla.«

Ne mine dan, da ne bi bil v kovačnici

Kljub temu, da je Anton danes upokojen pa še skuje kak izdelek, predvsem za svojo dušo pravi: »Ne mine dan, da ne bi bil v kovačnici, ker mi je to pisano na kožo. To je moj poklic, to je moje življenje.« Izdeluje tudi manjše spominke, predvsem v obliki podkvic.

Ob tem dodaja, da je najbolj zadovoljen, ko v muzej obiščejo skupine, da jim kot pravi lahko razkrije, kot pravi: »to našo zgodovino, našo življenje, naše delo.«  Še posebej ga veseli obisk z osnovnih šol, srednjih šol, pa tudi s fakultet, saj je edini v Pomurju, ki to zadevo še pozna.

Kovačija je obstala, ker so bila kultura, poštenje in čustva

Ko se je leta 1947 rodil, je bilo to ravno po vojni in ni bilo hrane in obleke. V družini je bilo osem otrok, oče pa sam. »Bili smo reveži, kot vsi ostali in za reveže smo tudi delali,« pravi o življenju na kovačiji in dodaja: »V teh krajih so bili le mali kmetje, ki so sami komaj živeli, mi pa smo bili tisti, ki smo morali poznati njihove potrebe, uporabljati tudi čustva, kajti videli smo stisko človeka in ogromno delali tudi zastonj.«

In prav to je tisto, kar je po njegovem razmišljanju kovačijo privedlo tako daleč: »Ko listam nazaj to moje poslanstvo v življenju sem prišel do zaključka, da je ta kovačija tukaj v Pomurju mogoče ostala samo zaradi tega ker je bila kultura, poštenje in pa čustva.« Kovačija na Razkrižju je namreč najstarejša še delujoča kovačija v Pomurju.

Več fotografij v spodnji galeriji ...