Sara Drvarič Talian: »Raziskovala sem litij-žveplove akumulatorje«

Kemijski inštitut je podelil Preglove nagrade za izjemno doktorsko delo na področju kemije in sorodnih ved. Preglova nagrajenka je tudi dr. Sara Drvarič Talian iz Murske Sobote, ki je bila naša tokratna sogovornica.  

Za doktorsko delo z naslovom "Študij vpliva izbranih procesov in parametrov na notranjo upornost litij-žveplovih akumulatorjev" ste prejeli prestižno nagrado. Kaj vam pomeni ta nagrada?

Preglova nagrada je potrditev, da je bilo moje doktorsko delo dobro. Pomeni dokaz, da sem na pravi poti in da so moje raziskave pomembne tudi za koga drugega, ne samo za mene.

Kaj ste raziskovali v svojem doktorskem delu? Kakšne izboljšave omogoča vaša raziskava?

Raziskovala sem litij-žveplove akumulatorje. To so akumulatorji, ki so malo drugačni od trenutno široko uporabljanih litij-ionskih akumulatorjev - že samo ime pove, da imajo nekje v sebi žveplo. So perspektivni, ker so iz cenejših materialov in ker imajo v teoriji mnogo višjo kapaciteto. Na žalost pa zaenkrat še ne delujejo, kot bi po tej teoriji pričakovali. Njihova pogosta težava je na primer ta, da se poln akumulator sam od sebe prazni, če se ga nekaj časa ne uporablja.

Moje delo je bilo natančno raziskati mehanizme delovanja litij-žveplovih akumulatorjev, kar mi je tudi uspelo. Tako razumemo, kaj gre narobe, da ne dosegamo pričakovanih lastnosti. To razumevanje pa posledično pomeni, da lahko te pomanjkljivosti tudi odpravimo z bolj ciljno osredotočenimi izboljšavami.

Kaj menite, bodo baterije v prihodnosti še bolj pomembne?

Zagotovo, so prenosen, praviloma lahek vir energije. Previdevam da se bo njihova uporaba še razširila. Zelo uporabne so in bodo v majhnih elektronskih napravah, v mobilnosti (avtomobilih), kot pri povečanju uporabe obnovljivih virov energije. Sončna ali vetrna energija imata namreč občasne sunke presežkov energije, ki jo je potrebno shraniti za čas, ko sonce ne sveti ali veter ne piha. Tam pridejo na vrsto akumulatorji.

 Foto: osebni arhiv  Sara Drvarič Talian

Kdaj je v vas vzklila želja po znanstvenem poklicu? Zakaj ste se odločili za področje kemije?

Iskreno nisem vedela, kaj bi po koncu gimnazije. Želela sem nekaj v naravoslovni smeri, točnih načrtov pa ni bilo. Za kemijo sem se odločila, ker so bili predmeti v prvem letniku zelo splošni in se mi je zdelo, da si lahko kasneje še vedno premislim in naredim ovinek kam drugam. Ampak sem potem kar ostala, mogoče tudi zaradi ljudi, ki sem jih tam spoznala.

Nekako podobno sem pristala v znanosti. Proti koncu študija mi je en izmed profesorjev poslal informacijo o odprtem delovnem mestu na projektu, kjer se bodo raziskovali litij-žveplovi akumulatorji. Prijavila sem se, šla na razgovor, ponudili so mi zaposlitev in jaz sem jo sprejela.

Sicer bi glede na izkušnje v znanstvenem poklicu rekla, da je najbrž težko razumeti, kakšen je naš vsakdan, če ga ne izkusiš. Zato se mi zdi, da je želja po znanstvenem poklicu predvsem romantična poenostavitev. Trenutki hevrek (in podelitve priznanj) so precej redki. Večino časa se čudiš - zakaj ta baterija ne dela, če pa bi morala ali pa zakaj ta druga dela, če pa si jo načrtno naredil tako, da ne bi smela? V 90 % primerov tipaš po temi in potrebno je veliko vztrajnosti, da nekje ne obupaš.

Raziskovanje vam vzame veliko vašega časa. Kako vam uspeva usklajevati delovni in prosti čas?

Načeloma se poskušam držati tega, da v službi nisem dosti več začrtanega delovnika. To pač pomeni, da si moram v naprej pripraviti načrt dela in da moram v tistem času, ko sem v službi, biti osredotočena na to, kaj imam v planu. Pri občasnih rokih za oddajo različnih dokumentov se sicer zna kaj zavleči, pa tudi kakšna sobota ali nedelja je kdaj vsaj malo delovna, če je potrebno kaj nujno preklopiti/izklopiti/razstaviti/sestaviti. Res pa je, da se misli ob še posebej kompleksnih problemih ne da kar izklopiti tudi, ko si doma. Sem že neštetokrat sanjala o tem, kako bom rešila kakšno težavo. Čeprav se potem na koncu ponavadi izkaže, da je bila moja sanjska rešitev nesmiselna, ali pa jo do zjutraj nesrečno pozabim.

Kaj vas navdihuje in motivira? Kdo je vaš vzornik?

Zagotovo moji sodelavci, vodje. Poskušam se čim več naučiti, od izkušenj in znanja starejših do zagnanosti mlajših.