(Intervju) »Še vedno imam iskrice v očeh ob spominu na dom«

V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja se je v ZDA in Kanado izselilo veliko Slovencev iz Prekmurja. Spomin na dan, ko so sprejeli težko odločitev, da zapustijo dom in gredo " s trebuhom za kruhom", skoraj brez vsega, v neznano in začnejo znova, je še kako živ. Prisluhnili smo zgodbi Rozike Rehman (Balažic) iz Odrancev. 

Selitveni tokovi imajo dolgo in razburljivo zgodovino. Vanje so bili vpeti in so še zdaj številni Slovenci. Veliko jih je odšlo tudi iz Prekmurja, kjer je bilo pretežno kmečko prebivalstvo, zaradi nižjega življenjskega standarda. Zaposlitev in boljši zaslužek sta bila poglavitna razloga za odhod v tujino. Mnogi so se vrnili, veliko pa jih je vendarle ostalo v novem okolju, kjer živi danes že druga in tretja generacija izseljencev. 

Po neuradnih podatkih naj bi v Kanadi živelo med 40 tisoč in 50 tisoč Slovencev. Največ jih živi v provinci Ontario oziroma v Torontu z okolico, kjer si je novi dom in družino ustvarila tudi naša sogovornica Rozika Rehman (Balažic). Z nami je spregovorila o življenju v Kanadi in svoji prvi domovini, ki jo je zapustila z željo po boljšem zaslužku, da bi se lahko po petih leta dela vrnila domov in si ustvarila dom, a življenje preseneča, nam zaupa. 

Ljudje so zapuščali domove. Kakšno je bilo življenje takrat v Prekmurju?

V mojem času in pred mano so ljudje zapuščali domove zaradi nuje, potrebe po golem preživetju. Prekmurje je bilo revno, ni bilo veliko možnosti za dostojno življenje, ni bilo dela, prihodnosti. Bilo je veliko otrok, na mali zemlji, tako so nekateri od njih morali od doma v svet, si poiskat svoj kruh, da bi preživeli. Velika večina si ni mislila, da se morebiti nikoli ne bodo vrnili domov. Verjeli so, da si bodo nekaj zaslužili in prišli nazaj v domovino. Ljudje so šli "s trebuhom za kruhom" v različne dele sveta, pretežno v ZDA, Kanado, Argentino in Avstralijo. Kjer so mnogi tudi našli svojo drugo domovino.

Izseljence je v Kanadi čakalo težko življenje. Vsi, ki so prišli so začeli znova. 

Kanada je sprejemala mlade sposobne delavce. Fante so poslali na delo v gozdove, rudnike, na železnico in kmetije. Tisti, ki so bili izučeni za določene obrti so se lahko zaposlili kot krojači, mizarji ali tesarji. Mlade ženske pa so delo dobile v bolnicah kot čistilke, kot pomočnice starejšim ali varuške. Veliko pa jih je delalo tudi v tovarnah. Delo je bilo težko in negotovo. Golo preživetje večini edini cilj. 

Teta in sestra sta odšli v Kanado pred vami. Kmalu ste jima sledili. 

Teta je odšla v Kanado leta 1958. Kasneje leta 1970 ji je v Torontu sledila moja sestra. Pridružila pa naj bi se ji kasneje še tudi jaz. Sprva sem to idejo zavračala, verjela sem, da bi mi domotožje predstavljalo prevelik izziv. Pri petnajstih letih sem se zaposlila v Muri, to je bilo leta 1968, kjer sem delala 4 leta. Pri 19 letih pa sem končno zbrala pogum in sedla na letalo. Načrt, ki sem si ga takrat zadala, je bil, da ostanem največ 5 let, si zaslužim dovolj denarja, da si lahko doma kupim zemljo in si ustvarim dom.

Ob mojem prihodu v Kanado je morala sestra zame podpisati papirje, da bo 10 let finančno odgovarjala zame, če bo potrebno. S seboj nisem imela nič več kot le nekaj osebnih stvari in drobiž. Ni trajalo dolgo, da sem dobila službo v tovarni, kjer je delala tudi moja sestra. Jezika nisem znala. Sčasoma sem se ga naučila s pomočjo sodelavcev. Začetki so bili res težki. Veliko smo si pomagali. Čas je tekel, počasi sem sprejela življenje tukaj. Misel na vrnitev domov se je odmikala. Po poroki in otrocih, pa sem vedela zagotovo, da se ne bom več vrnila. 

Družina je v tem času zrastla. Koliko vnukov že imate?

Minilo je že 50 let, odkar sem prišla v Kanado. Tukaj ima sedaj svoj dom že druga in tretja generacija. Sama imam 9 vnukov, moja sestra 4, teta pa že 9 pravnukov. Postali smo ena velika multikulturna družina, kot ji pravim sama, družina "mixed marriages". Ohranjamo in spoštujemo kulturno dediščino prav vseh.

Ste v mislih še vedno na tej in na oni strani oceana?

Veliko je lepih spominov na moj dom iz otroštva in ti ne bodo nikoli zbledeli. Še vedno imam "prekmurske iskrice" v očeh (nasmeh). Stik z domačimi v Prekmurju vestno ohranjam. Sodobna tehnologija je to zelo olajšala. Rada jih tudi obiščem, kolikokrat mi le to dopušča čas, prav tako pa se rada vračam, saj imam tukaj sedaj svojo družino, otroke in vnuke. Sama pravim, da imam dve domovini in obe sta zaslužni, da sem danes to kar sem.

Foto: osebni arhiv Rozike (Balažic) Rehman