Dan, ko se ptički ženijo

Danes praznujemo Gregorjevo, ki velja za praznik pomladi. Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico - Gregorjevo. Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo.

Po starem julijanskem koledarju je na prvi pomladanski dan praznoval god sv. Gregor, znan kot prinašalec luči. To je bil Gregor Veliki, rojen leta 540 v Rimu, nekoč znan kot idealni papež in cerkveni učitelj. Bil je zavetnik rudarjev, zidarjev, izdelovalcev gumbov in našitkov, učenjakov, učiteljev, študentov, za boljšo rodnost so se mu rade priporočale ženske, bil je zavetnik glasbenikov itd.

Staro slovensko ime za mesec marec, ki pa se ni uveljavilo, je bilo gregorščak ali gregorski mesec.

Star običaj pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož. Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. 

Spuščanje gregorčkov po rekah in opazovanje ptic

Gregorjevo velja tudi za dan, ko spustimo luč v vodo. Dan se začne daljšati, zato je potrebne manj razsvetljave. Gre za šego, ki je bila nekoč značilna predvsem za obrtniško in delavsko okolje na Gorenjskem. Spuščene luči v vodo so imele v časih, ko še niso poznali elektrike, v nekaterih krajih po Sloveniji, točno določeno obliko. Na predvečer Gregorjevega so v reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim oblanjem ali s svečo. Namen običaja je bil, da voda simbolično s seboj odnese vse slabo in zimo.

Danes postaja to vse bolj družinski običaj. Otroci izdelujejo skupaj s starši plavajoče hišice, t.i. gregorčke in jih spuščajo po potokih in rekah po vse več krajih po Sloveniji. Pri tem je potrebno misliti tudi na bregove rek, ki naj ostanejo čisti, zato naj bodo materiali naravni in ne stiropor, ki sicer dobro plava. Drugi naredijo barčice in čolničke ter jih osvetlijo s svečami. Pri nas že nekaj let spuščajo gregorjeve ladjice in lučke v Ščavnico v Pristavi. Po več krajih po Pomurju pa v tem času organizirajo tudi opazovanja ptic, ki so prav tako simbol tega praznika.

Za gregorjevo so bile značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja. 

Narava se prebuja 

Gregorjevo je nekoč veljalo za praznik s pozitivno konotacijo, ko ponovno oživimo, dnevi se daljšajo, narava se začenja prebujati iz zimskega spanja. Ta dan je označeval tudi čas pričetka del na poljih in pomladnih opravil zunaj hiše.

Pregovori in reki 

Če breskve pred Gregorjem cveto, trije eno pojedo.

O Gregorju pravijo: Kmet dolgo njivo orje, klobuk postrani nosi, pa staro ženo kruha prosi.

Po Gregorju od vsakega vetra sneg kopni.