Matjaž Farič: »Pripravljam obsežnejši avtorski opus«

S plesalcem, koreografom in režiserjem, umetniškim vodjem Zavoda Flota in festivala Front@ Matjažem Faričem, o izjemno bogati koreografski karieri, njegovi strasti do plesa in načrtih za prihodnost.

Kdaj ste začutili svojo strast do plesa? Kdo ali kaj je odigral pomembno vlogo v vaših mladostniških letih, da ste se odločili za takšno karierno pot?

Že v zgodnji mladosti sem rad poplesaval. V najstniškem obdobju je to nato postalo pomemben del odraščanja in artikuliranja odnosa do sveta. Pri odločanju za poklic koreografa in plesalca pa je bila pomembna vloga mentorjev. Ti so znali smiselno usmerjati moja hotenja in mi obenem tudi pomagati z informacijami. V osnovni šoli je to bila Alenka Nadai, kasneje pa najvidnejši pedagogi in ustvarjalci v takratni državi, med njimi tudi Ksenija Hribar, Neja Kos in Milana Broš, od katerih sem pridobil tudi najpomembnejše informacije o šolah v tujini, možnostih delovanja pri nas in v mednarodnem prostoru.

Kako bi ocenili stanje in priložnosti za sodobni ples v Sloveniji danes v primerjavi s pogoji in možnostmi, ki so bile dane nekoč, ko ste se Vi začeli ukvarjati s plesom?

Moja plesna pot se je začela v času drugega vzpona sodobnega plesa v Evropi. V Veliki Britaniji, Franciji, Belgiji ter na Nizozemskem se je sodobni ples v tem času z lastnim izrazom odmikal od modernističnih predvojnih nemških in povojnih ameriških vplivov. Sodobni ples je našel pot tudi v nacionalne kulturne strategije in v nekem trenutku, v času postmodernizma, je postal najprodornejše področje v sodobni umetnosti. Tudi pri nas je kazalo, da bo tako. Še posebej v času kulturnega vrenja iz obdobja novih družbenih gibanj, ki so si prizadevala za demokratizacijo in sodobnejšo družbeno ureditev. Tako je bilo do osamosvojitve, potem pa so bili odločevalci zmeraj bolj zadovoljni s starimi nacionalnimi kulturnimi modeli. Danes je v Sloveniji ustvarjalno polje v sodobnem plesu praviloma razdrobljeno na množico manjših projektov v prekarnih razmerjih delovanja. V Sloveniji v več kot štiridesetih letih nismo zmogli ustanoviti niti ene javne institucije na tem področju. Načrtna prizadevanja so se začela že pred osamosvojitvijo. No, če sem natančen, je treba pojasniti, da se je ustanovila ena institucija, ki pa jo je Ministrstvo za kulturo spet ukinilo, in to že po pol leta delovanja, še preden je sploh lahko zaživela. Vse to je bila seveda posledica bojev in ideoloških nasprotovanj med političnimi opcijami pod pretvezo varčevanja. Na nekaterih področjih je od mojih začetkov čutiti tudi znatno nazadovanje v možnostih za umetniško delovanje.

Kaj je za vas iz režiserskega vidika bil kdaj koli največji izziv?

Kako zaobiti cenzuro, da se še lahko pogledaš v ogledalo. Trenutno se ukvarjam s problemi, za katere sem mislil, da so stvar preteklih režimov. Ko sem sodeloval pri pripravah za prireditev 25. maja v Beogradu pred štiridesetimi leti, ni bilo takih vsebinskih pritiskov. Želel bi, da bi največji izzivi bili zgolj režijski, ustvarjalni in nepolitični.

Ste tudi koreograf, ali nam lahko zaupate, katera koreografija Vam je bila najbolj najljubša?

Med najljubšimi predstavami bi lahko naštel Klon, Otok, Terminal, Srh, balet Moški z nožem, pa lutkovni balet Posvetitev pomladi.

Želje in načrti v letu 2023?

Pripravljam obsežnejši avtorski opus, ki bo nastajal v letih 2024 in 2025, katerega del naj bi bil tudi mini rockovski muzikal z Damirjem Urbanom. Spomladi me čakajo obnovitvene vaje za lutkovni balet Posvetitev pomladi, ki mu je pot v tujino prekrižala pandemija. Veliko časa in energije bo posvečenega umetniškemu vodenju zavoda Flota in festivala Front@. Predvsem si pa želim, da bi lahko več ustvarjal. Ta poklic sem izbral zaradi ustvarjanja, vmes pa se je žal nagrmadila še kopica uradniških opravil, ki zahtevajo vedno več energije in pozornosti.

FOTO: Arhiv Pomurec.com.