Feri Lainšček: »Tovrstne ustvarjalnosti se ne da priučiti«

S vsestranskim avtorjem Ferijem Lainščkom, o njegovi strasti do pisanja, o novi knjigi ter načrtih za prihodnost.

Kdaj ste začutili svojo strast do pisanja? Kdo ali kaj je odigral pomembno vlogo v vaših mladostniških letih, da ste se odločili za takšno karierno pot?

Pisal sem že v otroštvu in šolska glasila so bila polna mojih literarnih poskusov. Danes vem, da mi je bilo to položeno v zibelko, saj sem prepričan, da se tovrstne ustvarjalnosti ne da priučiti. Na moji pisateljski poti je bil sicer ključen uspeh prvega romana z naslovom Peronarji, ki sem ga napisal v študentskih letih. Ta knjiga je namreč dosegla veliko bralcev in me privedla v središče ljubljanskega literarnega dogajanja. Povedala mi je, da to, kar pišem, zanima tudi druge in tako sem res lahko že zgodaj postal pisatelj.

Nam lahko zaupate kakšen je bil ustvarjalni proces pri pisanju vaše nove knjige Petelinje jajce, ki je v bistvu nadaljevanje prvega romana Kurji pastir?

V drugi knjigi opisujem obdobje otroškega magičnega razmišljanja, ki je bilo pri meni še posebej izrazito. Tako je bilo verjetno zato, ker je bilo v tistem okolju magično mišljenje tudi sicer prisotno in je po svoje vplivalo na vedenje ljudi. Priprave na ta roman, zbiranje gradiva, pa tudi njegovo ustvarjanje, vse to se zato zelo razlikuje od pristopa, ki sem ga uporabil pri snovanju prve knjige. Zdaj sem namreč že lahko zajemal iz zavestnega spomina in uporabil veliko tistega, kar so mi o otroštvu povedali drugi. Kurji pastir je namreč tudi v domačem okolju doživel veliko zanimanja in se dotaknil mnogih, ki so bili z dogajanjem tako ali drugače povezani. Zgodilo se mi je nekaj, česar v resnici nisem pričakoval in zdaj sem za številna dragocena pričevanja lahko le hvaležen.

Kakšni občutki vas obdajajo, ko veste, da je knjiga končana in pripravljena za bralce in bralke?

Napisal sem veliko knjig in zdaj že vem, da so lahko ti občutki tudi zelo različni. Po daljših romanih, ki nastajajo več kot eno leto in terjajo nenehno zbranost, sem predvsem utrujen. Običajno se od vsebine kar odmaknem in besedilo šele ob izidu knjige zapet posvojim. So pa tudi dela, ki takega oddiha ne dopuščajo. In so literarna bitja, ki me potem še dolgo spremljajo. Vsekakor pa se izida vsake svoje knjige še zmeraj veselim in dogodek tudi proslavim.

Že kar nekaj let dobro sodelujete s kantavtorico Ditko, ki ji je vaša poezija še posebej blizu. Čemu pripisujete razloge za tako uspešno sodelovanje?

Z Ditko sva prijatelja in najina razmišljanja o ustvarjanju so si v mnogo čem podobna. Ključno je bilo morda, ko sva si nekoč rekla, da se ne bova v ničemer prilagajala drug drugemu in se tudi ne omejevala. Skupaj ustvarjava le tisto, kar nama je obema zanimivo in navdihujoče, sicer pa sodelujeva tudi z drugimi. 

Želje in načrti v letu 2023?

Želim si, da bi roman Petelinje jajce, ki bo izšel čez nekaj dni, našel vsaj toliko bralcev kot prva knjiga iz te trilogije. O načrtih seveda tudi lahko kaj rečem, čeprav sem v resnici vraževeren in raje ničesar ne obljubljam. Z založbo Slovenske matice se dogovarjam za mladinski roman z delovnim naslovom Življenje nima naslova. Z Zoltanom Papom razmišljava o dramatizaciji nadvse zanimivega primera iz kliničnega dnevnika slavnega madžarskega psihoanalitika Sándorja Ferenczija. Potem bo pa že tudi čas za tretje nadaljevanje Kurjega pastirja.

Foto OZV in arhiv Pomurec.com.