Dušan Šarotar: »Jezik je snov, iz katere so narejene knjige«

S pisateljem, pesnikom, scenaristom, Dušanom Šarotarjem, o ustvarjalnem procesu pri pisanju knjige Zvezdna karta, o tem, kako se je odločil za takšno karierno pot ter navdušenosti nad fotografijo.

Nam lahko zaupate, kakšen je bil ustvarjalni proces pri pisanju vaše knjige Zvezdna karta?

Preden začnem s pisanjem knjige, oblikovanjem pripovedi in s portretiranjem glavnih likov, opravim literarno raziskavo, ki je včasih temeljitejša, načrtna in poglobljena, drugič bolj shematična, odvisno od narave besedila, kar mi pogosto vzame veliko časa, zbranosti in pozornosti. Tudi ena sama pesem se ne napiše iz nič. To je vznemirljivo opravilo, iskanje virov, dokumentov, fotografij, prebiranje časopisov, vsakovrstnega branja, poslušanja pripovedi, predvsem pa je to obdobje dvomov, vprašanj, samospraševanj in tudi pogosto tesnobnega pričakovanja, preprosto rečeno, iskanje navdiha. Vedno, ko začnemo znova, obstanem pred prvim stavkom, besedo, ki pripoved odpre ali za vedno zapre. Zvezdna karta je napisana v tesnem prepletu zgodovinskih dejstev, arhivskih dokumentov, časopisnih novic in starih fotografij na eni strani ter seveda pisateljske domišljije, empatije in pripovedovalske veščine. Jezik je snov, iz katere so narejene knjige. Vse, kar vemo, kar smo se naučili, ima svoj pomen, smisel pa je skrit v pisanju, v pripovedovanju in spominjanju.

Kdaj ste začutili svojo strast do pisanja? Kdo ali kaj je odigral pomembno vlogo v vaših mladostniških letih, da ste se odločili za takšno karierno pot?

Spominjam se svojih prvih dijaških pesmi, ki sem jih skrivoma in zanosno pisal v zvezke in beležnice. V tistih zgodnjih formativnih letih, ko se mlad človek išče in se poskuša izraziti s svojim jezikom, je bilo to za mnoge nekaj povsem običajnega. Kdor ni skrivoma pisal verzov, je igral inštrument, pel, risal, poslušal glasbo ali se ukvarjal s športom. Pri oblikovanju osebnosti, okusa in tudi občutka za kulturo, je poleg osebne izbire pomembno tudi spodbudno okolje. Murska Sobota je v tistem času bila za mnoge, ki smo iskali kulturne in umetniške vsebine, zanimivo in cvetoče mestu. Nikoli nisem imel občutka, da živim v provincialnem mestu, daleč od vsega, z občutkom, da se tukaj nič ne dogaja. Povsod je bilo živahno in družabno življenje je imelo svoj značilni utrip. V soboški grad smo hodili redno na koncerte, bodisi domačih ali gostujočih skupin, v nedeljo smo bili v kinu, obiskovali smo razstave, si izposojali knjige ter izmenjevali plošče. V Diani je bila legendarna kavarna, v Podmornici prva picerija, pozimi smo hodili med konci tedna v Zvezdo, poleti se je posedalo v parku ali na kopališču; to so bili moji prvi urbani prostori, kjer se je rojevala kultura, kot bi rekli danes. Pravzaprav pa je šlo samo za družabnost, prijateljstvo, ki nas je oblikovalo. Nihče takrat ni vedel niti razmišljal, da bi umetnost lahko bila karierna izbira. Vse to je prišlo veliko pozneje, sprva kot nuja, notranji klic, šele na koncu kot logično sosledje. Brez vzornikov, idolov, ki si jih ustvarjamo v mladosti, seveda ne gre. Poslušal sem glasbo, tako kot vsi, zares z občudovanjem pa sem bral tekste profesorja Štefana Smeja, ki me je navdušil tako za pisanje kot tudi za filozofijo. Pisal in pridigal je o ekologiji, še preden smo sploh odkrili ekološko krizo.

Ste avtor več scenarijev. Kaj po vašem mnenju odlikuje dobrega scenarista? 

Scenarist je predvsem pripovedovalec zgodb. Dobra, prepričljiva zgodba je gonilo vsakega filma, vendar tudi to ni dovolj za uspešen film. Film ni narejen samo iz besed, nujno potrebuje še igralce, ki zgodbo oživijo, poleg njih pa so pri filmu udeleženi še mnogi drugi profili, od scenografov, maskerjev, toncev, glasbe, snemalcev in seveda režiser, ki vse skupaj sešije v vizualno celoto. Pa vendar, brez scenarija, drobne pesmi, tudi vsega ostalega ni. 

Ukvarjate se tudi s fotografijo. Kaj Vas navdušuje pri fotografiji?

Fotografiral sem, še preden sem odkril pisanje. Nekoč sem imel v domači kleti v Murski Soboti tudi spodobno fotografsko temnico za razvijanje filmov in izdelovanje povečav. Veliko sem fotografiral prijatelje, družabne dogodke, na potovanje nisem nikoli šel brez aparata, še vedno hranim kovčke, polne fotografij. Zdaj slikam predvsem naravo, morje, oblake, meglo in gozdove. Seveda slikam digitalno, sprva z enim od prvih tovrstnih aparatov, trenutno izključno s telefonom. Fotografij ne printam na fotografski papir, ampak jih vključujem med svoje literarne tekste ter jih objavljam v knjigah. Fotografije se kopičijo na diskih, računalnikih, telefonih, tako kot nekoč v škatlah in kovčkih. Živimo preplavljeni s fotografijami, ki jih nihče več nima volje niti časa gledati. Ostala bo sama ena podoba, zadnja beseda.

Želje in načrti v letu 2023?

Veliko navdiha! 

FOTO: Arhiv Pomurec.com.