Ivan Tavčar, slovenski pisatelj, odvetnik in politik

Ivan Tavčar je bil ugleden slovenski odvetnik, bančni uradnik, pisatelj in politik, ki je pomembno prispeval k slovenski literaturi in imel pomembno vlogo v političnem okolju svojega časa.

Ivan Tavčar se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Na Dunaju je študiral pravo, kasneje pa se je ukvarjal s pravom in politiko. Opravljal je več različnih vladnih funkcij. Bil je poslanec v avstrijskem parlamentu, kjer se je zavzemal za slovenske interese in pravice v Avstro-Ogrski.

Od leta 1877 dalje je bil član Narodne čitalnice v Kranju. Več društev ga je imenovalo za častnega člana, med drugimi leta 1889 tudi Slovensko bralno društvo v Kranju in leta 1913 Narodna čitalnica v Kranju. Od leta 1887 dalje je bil član nadzornega sveta in podpredsednik Narodne tiskarne, med leti 1888-1923 pa predsednik njenega upravnega odbora. Leta 1889 je ptav tako bil prvi pravni svetovalec v Mestni hranilnici, ki jo je ustanovil v Ljubljani. Vodil je tudi Tiskovno zadrugo in Novo založbo. Leta 1900 je ustanovil Ljubljansko kreditno banko, kjer je bil član njenega sveta, od leta 1915 dalje najprej njen podpredsednik, od leta 1916 dalje pa predsednik. Bil je član številnih narodnih društev in jih tudi gmotno podpiral. Od leta 1877 dalje je bil tudi član Narodne čitalnice v Kranju. Več društev ga je imenovalo za častnega člana, med drugimi leta 1889 tudi Slovensko bralno društvo v Kranju in leta 1913 Narodna čitalnica v Kranju. Bil je častni meščan mest Ljubljana, Celje, Kamnik, Kranj, Krško in Šoštanj, navajajo Orazi slovenskih pokrajin

Začel je s pesnikovanjem, potem pa je nadaljeval s prozo, ki jo je pisal do konca svojega življenja. V svojem zgodnjem literarnem ustvarjanju se je zgledoval po Stritarju. Večkrat se je pod svoja dela podpisal s psevdonimom Emil Leon. Pogosto je pri njem prihajalo do idealizacije slovenskega kmetstva in povzdigovanje neoskrunjene narave. Prevladujejo pesmi z ljubezensko tematiko, razne politične zbadljivke in pesmi, posvečene domovini. Leta 1884 sta v Kresu izšli dve Jesenski pesmi (Poglej, na polje slana pada in Prepozno), ki sta bili posvečeni tega leta umrli Emiliji in novi izvoljenki Franji. Gre za intimno opevanje Emilije, v katerem se pokaže njena nedostopnost. Navdihovala ga je tudi v naslednji pesmi Gazela, ki jo je objavil v Zori leta (1872), navaja Wikipedija. 

Njegovo literarno delo je pustilo trajen pečat. Bil je nadarjen pisatelj, znan po svojih romanih, novelah in esejih, ki so pogosto prikazovali kmečko življenje, zgodovinske teme in boje slovenskega naroda. Za njegov stil pisanja so bili značilni živi opisi, bogat razvoj značaja in globoko razumevanje človeške narave.

Za temelj svojega literarnega dela je vzel ljubezen kot smisel življenja in hkrati vir tragičnega propada ter postromantično občutje nasprotja med posameznikom in stvarnim svetom. Napisal je več člankov o političnih in družbenih vprašanjih. Njegove zgodbe imajo realen zgodovinski okvir, opisujejo čas protestantizma in humanizma ter kritizirajo fevdalizem. Njegovo najbolj znano delo je Visoška kronika. V utopiji 4000 je kritiziral nazore A. Mahniča. V ciklu novel Med gorami pa se je približal realizmu. Uvrščajo ga med največje pisatelje slovenskega realizma.

Tavčar je umrl 19. februarja 1923 in za seboj pustil opus, ki ga slovenski bralci in znanstveniki še naprej negujemo in častimo. S svojimi literarnimi prispevki in zavzemanjem za blaginjo svojega naroda je utrjen kot ugledna osebnost v slovenski intelektualni in kulturni dediščini.

FOTO: Digitalna knjižnica Slovenije.