FOTO: Ludvik Vrečič, slovenski slikar

Ludvik Vrečič, rojen 10. aprila 1900 v Skakovcih, velja za prvega prekmurskega akademsko izobraženega slikarja, ki se je slovenski javnosti z umetniškim imenom Skakovski Vrečič Ludvik prvič predstavil leta 1928, ko je na povabilo Riharda Jakopiča razstavljal v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. 

Prekmurje je z njim dobilo prvega domačega akademsko šolanega slikarja, ki je s svojimi deli edini kakovostno zapolnil likovno vrzel prve polovice dvajsetega stoletja, pa čeprav večino časa fizično ni bil prisoten v domači pokrajini. Veliko časa je potoval, toda vedno znova se je rad vračal v rodne Skakovce, kjer je odkrival nešteto na videz nepomembnih, za občutljivo in ljubeče srce pa tako dragocenih stvari, ki jim je na svojih slikah vdihnil življenje umetnine. Poglavitna motiva Vrečičevega slikarstva sta bila portret in pokrajina. 

Rodil se je v evangeličanski kmečki družini očetu Štefanu in materi Juditi (rojena Kumin). Po končani osnovni šoli v Strukovcih in v Murski Soboti, kjer se je izkazal kot izredno nadarjen učenec tako za risanje kot tudi za druge predmete, so ga starši na pobudo takratnega nadučitelja Franca Ruže in evangeličanskega seniorja Štefana Kovača vpisali na evangeličansko licejsko gimnazijo v Šopronu na Madžarskem.

Šolanje je uspešno končal leta 1916 in se še istega leta vpisal v peti razred trgovske šole v Zalaegerszegu, ki jo je prav tako končal z odliko. Šesti in sedmi razred trgovske šole je nato obiskoval v Šopronu in tam leta 1918 tudi maturiral. Po služenju obveznega vojaškega roka v Veszprému in dalje pri plačani vojski v Szombathelyu se je 1920 vpisal na višjo trgovsko šolo v Budimpešti in leto pozneje še na slikarsko šolo.

Študij na slikarski šoli je končal leta 1929 z diplomo profesorja in nazivom akademskega slikarja. Istega leta je dobil tudi madžarsko državljanstvo, za katerega je zaprosil leta 1922. Ob študiju se je ukvarjal tudi z umetno obrtno-usnjarsko dejavnostjo in prav tako opravljal še razna priložnostna dela. Po diplomi je nekaj časa kot profesor služboval na eni izmed gimnaziji v Budimpešti, kjer je imel tudi lastni atelje, nato pa se je odločil za samostojni umetniški poklic. Leta 1938 je bil sprejet tudi v madžarsko Združenje upodabljajočih umetnikov.

1928 je prvič razstavljal na Slovenskem v Jakopičevem paviljonu, kjer je razstavil 226 del, od tega 40 figuralnih slik, 44 pokrajinskih in 6 tihožitij, iz študijskih let še 17 olj, 12 pastelov in 105 risb s kredo, svinčnikom in peresom. Na razstavi so posebno pozornost vzbudili Romi, saj je bila to prva upodobitev Romov v slovenski umetnosti. Leta 1943 je samostojno razstavljal v Murski Soboti. Po vojni pa so bila njegova dela razstavljena prav tam in deloma v Lendavi, pa tudi na Madžarskem. Ob koncu vojne, julija 1945, je v Monorju prišlo do prepira med njim in ruskim vojakom, nakar ga je ta ustrelil. Pokopan je na tamkajšnjem pokopališču.

Več fotografij v spodnji galeriji...

Foto: Pomurski muzej Murska Sobota, Kamra.si