Spomin na Milana Vincetiča: glas Goričkega v slovenski literaturi

Na današnji dan pred sedmimi leti, 2. oktobra 2017, je v Gornjih Petrovcih umrl Milan Vincetič, slovenski pesnik in pisatelj, ki je s svojo literaturo zaznamoval slovensko in prekmursko kulturno krajino.

Rodil se je 11. oktobra 1957 v Murski Soboti, odraščal pa v Stanjevcih na Goričkem. Že kot otrok je bil navdušen nad železniško postajo v domačem kraju, ki je delovala v času »goričke Mariške« in kasneje postala njegova inspiracija pri pisanju.

Šolanje je začel v Gornjih Petrovcih in nadaljeval na gimnaziji v Murski Soboti, nato pa se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenistike. Po študiju se je vrnil v Prekmurje in se zaposlil kot profesor slovenščine na Srednji kmetijski šoli v Rakičanu. 

Vincetič je živel in ustvarjal v domačih Stanjevcih, kjer je nastala večina njegove poezije, kratke proze, dramskih tekstov, radijskih iger in romanov. S prekmursko besedo je ohranjal regionalno identiteto ter bogatil slovensko literaturo s prepletanjem zgodovine in mita. Njegovo prvo pesniško zbirko Kot slutnja radovedno je leta 1981 izdal skupaj s Ferijem Lainščkom in Valerijo Pergar.

Vincetičev opus, ki šteje več kot 20 knjig, je močno odmeval doma in v tujini, saj so njegova dela, prevedena v številne jezike, med drugim v angleščino, madžarščino, francoščino in nemščino. Posebej se je izkazal kot mojster strukture in zvoka, kar je opazno v njegovi pesniški zbirki Finska, kjer je s pesmijo Deuecher zloslutno napovedal ekološko nesrečo v madžarski vasi Devecser.

Med proznimi deli izstopa novela Nebo nad Ženavljami, v kateri je obravnaval nenavadni pristanek belgijskega toplozračnega balona v Ženavljah leta 1934.

Z Vincetičem se je poslovila pomembna literarna osebnost, ki je ohranila prekmursko besedo živo in ustvarila trajno zapuščino v slovenski literaturi.

Foto: Arhiv Pomurec