Spomin na duhovnika, ki je širil slovensko knjigo

Danes obeležujemo obletnico smrti Aleksandra Terplana, madžarskega slovenskega evangeličanskega pastorja in pisatelja, ki je 18. marca 1858 umrl v Puconcih. Rodil se je 1. maja 1816 v Ivanovcih in vse življenje posvetil tako verskemu kot tudi literarnemu delu.

Terplan je osnovno šolo obiskoval v Domanjševcih in kasneje v Szentgyörgyvölgyu na Madžarskem. Srednjo in višjo šolo je končal v Kőszegu in na evangeličanskem liceju v Šopronu, teološke študije pa je nadaljeval na Dunaju.

Leta 1838 je začel kaplansko službo v Puconcih, kjer je ostal tri leta. Zaradi spletk in pritiskov je moral za nekaj let oditi na Madžarsko, a se je leta 1842 na željo vernikov vrnil in leta 1844 postal redni duhovnik puconske cerkvene občine. Na tem položaju je ostal do smrti, ves čas pa je skrbel za izboljšanje gospodarskega stanja občine in prenovo cerkve.

Terplanov prispevek k slovenski literaturi

Poleg duhovniškega dela je Terplan pomembno prispeval k ohranjanju slovenske besede. Zavedal se je pomena bogoslužnih in veroučnih knjig v maternem jeziku, zato je pripravljal priredbe in prevode verskih besedil v prekmurščino. Njegovo delo je bilo še posebej pomembno v času, ko so oblasti poskušale madžarščino razširiti med nemadžarsko govoreče prebivalstvo. Pisal je tudi pridige, molitve in nagrobne govore za duhovnike, ki so sicer slabo obvladali slovenski jezik.

Zapustil neizbrisen pečat

Aleksander Terplan je bil eden ključnih nosilcev ohranjanja in razvijanja slovenske evangeličanske literature. S svojim delom je omogočil, da so verniki lahko prakticirali vero v svojem jeziku, hkrati pa pustil pomembno kulturno in zgodovinsko dediščino. Njegova predanost duhovniškemu poklicu in maternemu jeziku ostaja vredna spomina.

Vir: Obrazi slovenskih pokrajin

Foto: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, Jure Banfi