Monika Čuš: „Moje pesmi so kakor otroci, vse imaš rad enako“

Monika Čuš, mlada zgodovinarka in pesnica iz gričevnato vinorodniške vasi blizu Sv. Jurija ob Ščavnici, je s pisanjem poezije pričela v gimnazijskih letih. Sprva so jo navdihovale pesmi Franceta Prešerna, a je kasneje izbrala povsem drugačen slog, „svoboden verz“ kot pravi sama. 

Po končani gimnaziji, ki jo je obiskovala v Ljutomeru, se je odločila za študij zgodovine, saj je bil že njen dedek Jože Čuš st. daleč naokoli znan zbiratelj starih predmetov, kmečkega orodja itd., kar je nadaljeval tudi njen oče Jože Čuš ml. Tako je zdaj uni. dipl. zgodovinarka, pa tudi predsednica Literarnega društva Sveti Jurij ob Ščavnici.

„V družini se nihče neposredno ne ukvarja s pisanjem poezije, vendar sem zagotovo smisel za pisanje podedovala po svojem pokojnem očetu, ki je imel tudi talent za pisanje,“ pove. Da je talent podedovan pove tudi podatek, da njen brat Marko Čuš, ki je član zasedbe Dežurni Krivci, prav tako piše pesmi za njihov bend, čeprav se le-te razlikujejo od njenih.

Navdihuje jo narava in Neža Maurer

Doslej je izdala že tri pesniške zbirke. Najprej je objavljala predvsem v glasilu Literarnega društva Sveti Jurij ob Ščavnici „Prlek piše“, kjer so tudi opazili njen talent in jo spodbudili da je leta 2008 izdala prvo pesniško zbirko, poimenovano Sledi vetra. Drugo, poimenovano Sinjina je izdala leta 2009 s pomočjo Literarnega društva Sveti Jurij ob Ščavnici in Občine Sveti Jurij ob Ščavnici, pod njihovim okriljem pa je pred kratkim izšla tudi že tretja zbirka Bučanje valov. V slednji je pričela tudi z rahlo kritičnimi pesmimi, kot odziv na vse večjo moralno sprevrženost sveta. Ideje za naslove je črpala v naravi, „nekako sem poiskala motiv v naravi, ki se izraža s mojim trenutnim počutjem oziroma tematiko poezije“ razloži.

V njenih pesmih večinoma prevladuje ljubezenska tematika. „ Pesmi govorijo o mojih starših, mojem domačem kraju, Prlekiji itd., navdih za pisanje črpam v vsakdanjem življenju, v ljudeh, ljubezni in naravi“ poudarja brezpogojna ljubiteljica ter zaščitnica živali in narave. 

Je velika ljubiteljica Neže Maurer. „Za začetek svojega stila pisanja štejem prelom, ko sem pričela brati poezijo Neže Maurer. Njena poezija mi je postala zelo blizu, namreč govorila je ravno o tem, kar sem čutila jaz.“ Vse njene pesmi so ji všeč in jo navdihujejo, zato se stežka odloči za najljubšo – Še nisem ciganka.

Moje pesmi so kakor otroci

„Težko bi se odločila katera moja pesem mi je najljubša, namreč moje pesmi so kakor otroci, vse imaš rad enako, morda bi izbrala pesem Ljubezen je večnost,“ :

Rada bi pogledala v tvojo dušo,

da bi videla,

ali še v sebi nosiš najine sanje.

Z vsakim nasmehom mi govoriš:

»Ljubezen je večnost,

ki prepleta najini življenji

v stebelce nesmrtnosti.«

V naročju pestujem zvezde, 

ki si mi jih ti neke noči snel z neba.

Sijoče so, kakor sledi tvojih dotikov na meni.

Svoboden si, kakor veter.

Kadar začutim delček tvoje lahkotnosti, 

zadrhtim kot travnata bilka,

na katero je pravkar padla kapljica jutranje rose.

Njena tretja pesniška zbirka

Za zadnjo pesniško zbirko, ki nosi naslov Bučanje valov, je spremno besedo napisal Dragan Potočnik, profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru na oddelku za zgodovino. „Ko je izdal svojo pesniško zbirko Sebil, me je njegova poezija zelo pritegnila, namreč piše zelo kakovostno poezijo, ki jo prepleta s svojimi potovanji, tudi njegova popotniška razmišljanja, ki jih je izdal v knjigi Azija med preteklostjo in sedanjostjo so prozno besedilo, vendar se zlivajo s pesniškim doživljanjem sveta,“  navdušujoče pove Monika, ki je  zelo vesela in ponosna, da ji je napisal spremno besedo, saj ga zelo ceni kot človeka, popotnika, zgodovinarja in pesnika.

Foto: osebni arhiv