Tam, kjer doživijo 100 let

Na svetu obstajajo kraji, za katere lahko rečemo, da tam ljudje preprosto pozabijo umreti. Poznajo skrivnost dolgega življenja in vitalnosti. Ujeli so in razumejo tisti način in smisel življenja, ki jih »bogati«. Navznoter, ali podkrepi njihovo lastno energijo, zaradi česar živijo ter delajo stvari s pozitivizmom, ljubeznijo do sebe in okolice in so le redko nesrečni.

Doživeti 100 let marsikomu pomeni željo, pravzaprav nek mit, ki se spogleduje z domeno domišljije, ampak obstajajo zares kraji in družbe, kjer so odkrili, razvili ta občutkom za "živeti 100 let in več". Po podatkih Združenih narodov jih je na svetu kar pol milijona.

Znamenite Modre cone

Številni strokovnjaki in raziskovalci so se podali v lov, na pot za temi odgovori, kako jim to uspe. Ali je to genetika, prehrana, način življenja in pristop do življenja? Med njimi tudi Dan Buettner, organizator niza svetovnih interaktivnih odprav, ki je hotel dognati kje na svetu živijo ljudje najdlje ter spoznati njihovo skrivnost, našel pa jih je na posameznih predelih modrih con (Blue zones).

Kar je skupno ljudem, ki živijo v teh modrih conah je, da imajo ti stoletniki posebne navade in prehrano, živijo v precej posebnih življenjskih razmerah, ki vplivajo na dolžino njihovega življenja in vitalnost. Precejšnjega pomena za dolgoživost so predvsem zdrava in uravnotežena prehrana z drobnimi razvadami, ki jih osrečujejo, mentalna in fizična aktivnost, izogibanje stresu, čas, ki si ga vzamejo zase, ter trdni in zdravi medsebojni odnosi.

Spoznajte šest modrih con: Okinavo na Japonskem, grški otok Ikaria, vasica v tibetanskem gorovju Tibet, Barbagio na italijanskem otoku Sardinija, kalifornijsko Lomo Lindo in polotok Nicoya v Kostariki. V prvem delu bomo spoznali prve tri.

Okinava, Japonska – krompir, delo na vrtu ter občutek pripadnosti

Nikjer drugje ne najdemo več stoletnikov, kot na Japonskem, saj jih je skoraj 50 tisoč, število pa narašča že štiri desetletja. Večina jih je v mladosti trpela pomanjkanje, neredko so občutili tudi lakoto. Večji del so se prehranjevali s sladkim krompirjem, ki je bogat z minerali, vitamini, poln folne kisline in vlaknin, še danes pa se prehranjujejo predvsem z zelenjavo, pomembno mesto v prehrani imajo tofu in drugi izdelki iz soje, ki varujejo srce in preprečujejo razvoj raka.

Zgodba zase je otok Okinava, kjer živi več stoletnikov kot kjerkoli drugje, nekateri doživijo tudi 110 let. Za otok pravijo, da je najbolj »zdrav kraj na Zemlji«, ženske v povprečju dočakajo 86, moški 78 let. Območje je delno sprejelo ameriško kulturo prehranjevanja, tam je največ restavracij s hitro prehrano na prebivalca in tudi največ predebelih ljudi. Toda starejši prebivalci ohranjajo pravilo, da pri 80-odstotni sitosti nehajo jesti, s tem zlahka nadzorujejo telesno težo. Pojedo malo mesa, vsak stoletnik ima svoj vrt, ki ga sam obdeluje in kjer goji zdravilne rastline, kot so ingver, pelin in kurkuma, ki varujejo pred okužbami in boleznimi nasploh.

Stoletniki na otoku se lahko pohvalijo s precejšnjo gibljivostjo, kar lahko pripišemo rednemu delu na vrtu in življenjskemu prostoru, v katerem je zelo malo pohištva, ljudje pa v glavnem sedijo kar na tleh. Sedanje in vstajanje krepi njihove kosti, sklepe in jim daje stabilnost.

Največjo piko na i dolgoživosti pa daje njihov smisel življenja - za večino je to kar življenje samo. Usmerjeni so v sedanjost in se le redko ukvarjajo s preteklostjo ali prihodnostjo. Imajo pozitiven odnos do življenja, kar pa izredno radi delijo z drugimi skozi krog družbene podpore, ki ga navadno sestavljajo dobri prijatelji. Vsakodnevno druženje ne spodbuja samo občutka pripadnosti, ampak zagotavlja tudi, da bodo imeli ljudje vedno nekoga, ki jim bo pomagal. To vliva občutek varnosti in odganja skrbi.

Ikaria, Grčija – kjer se vino in ribe združijo z opoldanskim dremežem

Grški otoček Ikaria je zaradi naravnih izvirov tople vode že stoletja znan kot zdravstvena destinacija. Tukajšnji ljudje živijo v povprečju deset let dlje od preostale Evrope, vse do smrti pa so tudi boljšega zdravja. Tako je šest ljudi izmed desetih, ki so starejši od 90 let, še vedno fizično dejavnih, nasploh pa je majhen tudi delež depresije in demence. Dolgoživosti na Ikarii med drugim botruje hrana, saj prebivalci tudi v primerjavi s tipično sredozemsko dieto pojedo veliko rib in zelenjave ter malo mesa. Kuhajo večinoma na olivnem olju, obsežno pa tako v prehrambne kot zdravstvene namene uporabljajo divjo zelenjavo in zelišča, ki rastejo na hribovju.

Svoje dodajo tudi svež zrak, življenje brez stresa in drugi dejavniki življenjskega sloga. Tako je delež kadilcev na otoku razmeroma majhen, opoldanski dremež pa pravilo. Življenje teče počasi, ljudje se pogosto družijo s prijatelji in svojci, na teh srečanjih pa spijejo zmerne količine lokalno pridelanega vina.

Tibet - krivnostna dežela, kjer lame letijo po zraku, ljudje izvajajo »5 obredov« ter pozitivno mislijo

Tibet - suha visoka planota, od koder presenetljivo izvirajo veletoki, ki napajajo večji del Azije, je obdana z mogočnimi gorskimi verigami. Od nekdaj nedostopen, neznan in zato zavit v tančico skrivnosti ter toliko bolj privlačen, s simboličnim mitom, da tam beje lame letijo po zraku. Dežela, na eni strani veličastna in mistična, na drugi neizprosna, je po svoji podobi oblikovala tudi prebivalce. Nadvse preproste, a vendar globoko modre. Kot da so bližje nekemu smislu življenja. Mogoče zato, ker se zdi “streha sveta” tako blizu kristalno čistemu nebu, da ima človek včasih občutek, da se ga lahko dotakne.

In tistim, ki je uspelo priti v to oddaljeno gorovje, so imeli priložnost na svoje oči videti, da tamkajšnji ljudje živijo zares posebno. Naleteli so na ljudi, ki so bili videti kot tridesetletniki, petdesetletniki, a so po svoji biološki starosti krepko romali že proti številki 100, celo mnogo več je bila njihova dočakana starost, nekateri primeri pričajo tudi nad 150, ali celo več. Njihovo telo je mladostno in izredno gibčno, um umirjen in svež in videti je, kot da jim ta misticezem visoko oddaljenega gorovja podarja večno življenje.

Skrivnosti o teh ljudeh je opisal tudi Peter Kelder v svoji zgodbi o polkovniku, ki se je sam odpravil v to odročno vasico, z namenom, da se na lastne oči prepriča, če so zgodbe o 100-letnikih ter 200 letnikih resnične ter da morda spozna čudežni vrelec mladosti, kot ga je sam poimenoval.

Prebivalci vasice posebno pozornost posvečajo vsakodnevni meditaciji in  zmernemu gibanju, ki jo podkrepijo z pozitivnimi afirmacijami. Razvili so posebne vaje, ki  temeljijo na vzpodbujanju endokrinih žlez. Vsakodnevne vaje ohranjajo gibčno ter vitalno telo, svež bister um, hkrati pa so vir vsakodnevne energije. K dolgoživosti prispeva prehrana, ki temelji na vsaj šestih, a skromnih obrokih, s poudarkom na ločevanju živil, jajčnih rumenjakih ter pretežnemu vegeterijanstvu. Tovrstna prehrana namreč ne obremeni prebavnega trakta, za kar bi se sicer porabilo preveč vsakodnevne energije.

Življenskemu slogu, ki temelji na njihovem naravnem ritmu, zmernosti in duhovnosti, nematerialnih vrednotah, se pridružujeta pozitivna miselnost in čustvovanje, v okviru česar sebe tudi doživljajo, kot vitalne in mladostne.