Zlato jajce Milana Vincetiča - zgodbe razočaranih, ki jih vodi strast

Snov za novele iz zbirke Zlato jajce je avtor Milan Vincetič črpal iz vsega, kar je okoli njega, tj. iz življenja samega. Likov ne povija v vato; so površinski, pri njihovih dejanjih jih vodijo (živalski) nagoni in strast.

Sinoči je v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota potekala predstavitev zbirke novel Zimsko jajce Milana Vincetiča. Sicer Vincetič sam sebi označi za pesnika, kot prozaist je uspešen predvsem v krajših besedilih, medtem ko se daljšega pisanja ne loteva. Napisal je dva daljša teksta, in sicer Nebo nad Ženavljami ter Goreči sneg, pri čemer opredeli prvega za veliko boljšega od slednjega.

Z liki se ne poistoveti                           

Liki v Vincetičevih novelah so hladni. Orisani so površinsko, saj se avtor namenoma ne poglablja v globino njihovih duš. »Hudo se je poistovetiti z likom in potem tak hoditi naokrog,« pove Vincetič. Osebe, ki nastopajo v zgodbah, so strastne, druge manj strastne, hrepeneče, ljubosumne … Gre za odrasle osebe, ki so nehale sanjati – to so ločene, razočarane osebe. Med žensko in moškim se prej kot ljubezen zgodi strast, ki je gonilo dogajanja. Sicer pa Vincetič kot eno glavnih gonil ljubezni izpostavlja ljubosumje.

Rumeni tisk je odličen vir za pisanje

Navdih za zgodbe je vzel avtor iz vsakdanjega dogajanja doma in v svetu. Kot pravi, snov velikokrat jemlje iz rumenega tiska, kjer se velikokrat pojavljajo zgodbe o zločinih ipd. ter na podlagi teh v svojih zgodbah razčlenjuje odnose med ljudmi. Poda recimo resničen primer, kjer se je k nekemu duhovniku iz Avstrije zatekla albanska begunka; sprašuje se, ali se je med njima zgodil kakšen (telesni) stik. To snov uporabi v zgodbi, kjer se zapleteta benediktinec in neka ženska, pri čemer sta za razmerje kriva oba.