Ko predmeti dela, človek in delovna sila postanejo dobesedno »predmeti«

Živimo v času takšnih in drugačnih nepravilnosti. Kršenja zakonov se dotaknejo različnih segmentov naše družbe, sežejo na različna področja delovanja. Zdi se, da ne moreš več nikomur zaupati, nikjer zagotovo vedeti, da vse poteka tako, kot bi moralo biti, v skladu z načeli, pravili, pravnimi normami in etičnimi kodeksi.

Ko prebiramo hrano na trgovskih policah, se sprašujemo, ali je tisto napisano, v kar gledamo na embalaži in beremo o poreklu ter sestavinah vsebine, resnično. Vidimo reklamo, poslušamo morebiti tudi nova znanstvena dognanja, celo zdravniška dognanja, pa nam po glavi rojijo vprašanja,  kaj vse tiči za vsem tem, koliko dogovorov obstaja in med katerimi močnimi korporacijami, interesi koga so v ozadju in kako velik ter čigav denar je pri tem v igri. Kašne pogodbe so bile podpisane, kakšne zmage nekoga?

Zaradi ponareditve potrdil o izobrazbi nekaterih politikov več ne moremo verjeti potrdilom o izobrazbi ljudi na političnih funkcijah. Samo sprašujemo se lahko, kaj se dogaja z odnosi v podjetju, z odnosi do okolja in vsega živega sveta – vse z enim samim namenom – doseči čim večji dobiček, ki je zgolj v tem smislu ovrednoten uspeh.

Ko je dobiček gonilna sila, postane vse drugo irelevantno. Takrat se v vseh mehkih veščinah, odnosih vzpostavljajo površne bližnjice, malomarnost, v skrajnem celo agresija – vse s prej omenjenim motivom, ali pa iz tega motiva postanemo tako imuni, da nam način, kako ravnamo s predmeti dela (živimi, ali neživimi) sploh ni pomembno.

Če pogledamo globalno, je opaziti toliko izkoriščanja delovne sile. Opaziti je toliko nasilja, nesočutja, da tudi zaposleni postanejo pogosto dobesedno »predmeti«.

Slišimo zgodbe, ko popolnoma izgorela medicinska sestra pusti čez cesto na smrt bolnega pacienta, ki med potjo umre, ona pa potem kasneje izjavi: »Pa saj bi prej ali slej tako ali tako umrl,« ali neko drugo medicinsko osebje ob smrti  drugega pacienta reagira cinično. Priča smo zamegljenemu umu delodajalca, ki v želji po tem, da reši firmo priganja svoje zaposlene do onemoglosti, s trdnim prepričanjem, da so nesposobni in leni ter izgublja občutek za storilnost in človečnost ter realnost. Priča smo žrtvam ljudi, za dosego nečesa, žrtvam okolja, žrtvam živali in celo žrtvam otrok.

Mnogo tega je okrog nas, kar lahko opazimo. Priča smo resnično mnogim nepravilnostim, krutosti, nasilju, malomarnega ravnanja s predmeti dela in delovno silo s ciljem optimizirati delovne postopke. Pogosto jih ne vidimo, ali nočemo videti ali smo tako imuni že od vse te zmede, težav in konec koncev tudi obupanosti, da ne ločimo ne slabo, ne dobro ter dopuščamo slednje.

Za konec naj izpostavimo samo odnos do živali na primer. Tudi oni  kot predmeti dela, ker smo si nekatere vrste žal »vzeli« tudi v ta namen, pogosto končajo slabše kot »predmeti«. Če se že vsi drugi delovni postopki optimizirajo in je pomembna hitrost ter učinkovitost pri dosegu cilja, se tudi pri upravljanju z živalmi pogosto poslužujemo različnih sredstev, ki odpirajo vprašanja humanosti.

Pustimo razprave o ubijanju živali in se izognimo razmejitvam na vegetarijance in mesojedce. Upravljanja z živalmi v hlevih, gojiščih, vzrejališčih, pogoji njihovega bivanja,  hranjenje …, so pogosto pod vprašanjem primernosti. Pa nikogar osebno ne obsojam, govorim samo na splošno, ker vemo, da se marsikje to dogaja. Res, da se v navalu različnih filozofij in pogledov na življenje pojavljajo trenja, ki izhajajo iz različnih meril, če se simbolično izrazim – kaj je za koga »črno« in kaj za koga »belo«.

A bistveno je, da se v takih primerih, ko nekdo opazi, ali zgolj posumi na nepravilnosti, protizakonitosti, ali nasilje – pogosto ne ukrepa. Pa bi se moralo. Na pravilen način seveda. Reagirati, preveriti stvari in ukrepati. Zgolj, če samo posumimo.

Kolikokrat smo resnično priča različnim neprimernim ravnanjem, pa preprosto gremo mimo? 

In kaj s tem doprinesemo? Družbi, določeni vpleteni ustanovi, posamezniku ... in nenazadnje svoji vesti?!

Samo v razmislek skozi današnji dan in dan po jutrišnjem.