Ljuba Kološa – tam, kjer nastajajo prikupne »pupike« iz cunj

Gotovo vam je že kdo od znancev v Pomurju, morda celo širše, pokazal unikatne posebne torbice, denarnice, toke za mobitele, ali majhne prikupne punčke iz cunj, ki jih je moral kupiti, brž ko jih je zagledal - pri prijetni gospe iz Černelavcev - na raznih stojnicah, ali kar pri njej doma.

Na vratih me je pričakal iskriv nasmeh in živahnost, ki veje iz prijetne gospe, ki ji nebi nikoli pripisala da je že v pokoju. Da, to je nasmeh in živahnost, ki jo premorejo ljudje polni zamisli, idej in ki svoje umetnine radi podarjajo v veselje drugim ljudem.

Pred 20 leti je začela zbirati material, da bo nekoč šivala

Ljuba Kološa ustvarja že od nekdaj. Ko je še bila zaposlena kot šivilja v tovarni Mura, je takrat že pred 20 timi leti začela snovati ideje, kaj vse bo počela, ko bo nekoč v pokoju. In idej ni bilo tako malo »O, delala in ustvarjala bi vse mogoče že takrat, a takrat ni bilo preprosto še časa za to,« se spominja svojih idej, ki so se ji porajale dolga leta nazaj. Zato pa je takrat svojo kreativno naravo izkoristila v tovarni, kjer so zaradi njenih idej nastajale številne novotarije, inovacije, med tem pa doma pridno zlagala na kupe majhne kose blaga, za čas, ko bo nekoč šivala vse, kar se ji je zarisalo v njenih mislih.

Če nekateri menijo, da s pokojem pride čas, ko se začneš dolgočasiti, postaneš malodušen, nekoristen in sam sebi nekoliko odveč, je gospa Ljuba živ dokaz, da temu ni tako. Že s prvim dnem upokojitve pred dobrimi štirimi leti, kot se spominja, je kar žarela od želj in planirala. Takrat ji je prve načrte preprečilo rojstvo vnučka, a čas za vse njene aktivnosti je vseeno kmalu prišel.

Punčke iz cunj, katerih končno podobo ustvari otroška domišljija

Rodila se je ideja delavnic izdelave punčk. »Otroci bi nedokončane  punčke dopolnili, jih naredili sami, kot bi si sami zamislili,« je tlelo v njej. Ideja je bila blizu njenim željam po prenašanju znanja na mlade in vzbujanju kreativnosti v njih, kar se ji je zdelo za otrokov razvoj zelo pomembno že od nekdaj. Povod za zamisel je dobila pravzaprav v Hiši sadeži družbe, kjer je vse ustrezalo njenim konceptom, a kasneje je šla z idejo na svoje.

Punčke iz cunj, ki jim pravi »pupike«, so postale njeno veselje. Mene je zanimalo, kako nastajajo. Vse od začetka, ko v svoji šivalnici pripravi osnove, pa tja do končne podobe, ki jo oblikuje otroška domišljija. Razložila mi je, da najprej pripravi osnovo iz blaga, sešije majhne oblekice in prišije na "ježka" trakce, ki kasneje predstavljajo frizure. Otroci modele s pomočjo palčk napolnijo z vantelinom, zašijejo, izberejo frizuro in oblekico za svojo punčko, na koncu pa še porišejo glavo ter naredijo svoj obraz. Tako dobi vsak otrok svojo posebno punčko, ki si jo naredi sam po svojem okusu in domišljiji. Izrazi na obrazu punčk so zelo raznoliki, na njih pa se rišejo tudi pogosto zelo raznovrstna čustva.

Kar je še posebej zanimivo, da vsi izdelki, ki so plod njenih zamisli, nastajajo iz odpadnega materiala, tako ima njena dejavnost povrhu še ekološke koristi. Punčke so polnjene z vantelinom in ravno ko ji ga je začelo primanjkovati ter se je spraševala, kje naj ta material pravzaprav sploh dobi, je po naključju spoznala tapetnika iz naše regije in zdaj gre odpad, ki bi sicer romal v koše, v njeno šivalnico.

Na delavnicah so otroci navdušeni. Osnovnošolci predvsem prvih razredov pridno sodelujejo vse od začetka, do končnega prišitega gumbka, kot pove, šole pa je kar ne nehajo vabiti k sodelovanju.

Dandanes bi človek pomislil, da so otroci nasičeni od preveč igrač, da je v njih tisti kanček domišljije od vsega vpliva informacijsko hitečega sveta že zamrl, ali pa je njihova navada zapolniti si čas zgolj z računalniškimi igricami postala tako rekoč železna srajca. A njene delavnice pričajo drugače. Če otrokom daš priložnost, jim zaupaš, kot pravi Ljuba, ter jim vzbudiš na pravi način ljubezen do ustvarjanja, pride izpod njihovih prstov nepričakovano. Na njeni polici sem imela priložnost videti te prikupne »pupike«. In vsaka izmed njih je bila resnično drugačna, v različnih barvah las, prisrčnih oblekicah ter obrazom z »dušo«.

»Delam brez pritiska, ker je potem z ljubeznijo«

Ogledam si tudi delavnico, kjer ustvarja. Na mizi cel kup blaga, ki čaka, da pride na vrsto za obdelavo, ob šivalnem stroju nedokončani izdelki, ki počasi dajejo že slutnjo o končni podobi. Mnogo je tega, kar tam nastaja, mnogo več kot sem pričakovala. A Ljuba ne dela po urniku in ne vsak dan, kot bi morda pomislili. »Moji izdelki nastajajo izključno iz mojega veselja in takrat ko imam čas. Nimam začrtanega urnika, ampak delujem po inspiraciji.« Pove, da včasih ne gre v svojo delavnico po cel teden, zgodila pa se je že kakšna neprespana noč, ko se ni in ni mogla utrgati od svojih mojstrovin.

V sobi, kjer shranjuje vse končne izdelke, preden najdejo končnega imetnika, naletite na vse mogoče. Od nosilnih torb za trgovine, za katere, kot pravi, je zelo vesela, če nadomestijo plastične vrečke iz trgovin, do denarnic, tokov za mobitele in ključe, kozmetičnih torbic, majhnih in malo večjih copatk, zapestnic, v enem od predalov pa čaka na majne nožice celo cel kup kvačkanih copatk za novorojenčke. Zamisli za vse kombinacije barv dobiva sproti, črpa iz zavedanja, kar ljudje potrebujejo in lastnih želj, da nekaj čudovitega nastane.

Od Pomurja pa vse do Kopra

Izdelke prodaja po raznih stojnicah predvsem v Pomurju, a zanimanje po unikatnih izdelkih iz blaga je zares veliko, tako da je kasneje njena hčerka, ki živi v Primorju v ta namen odprla tudi podjetje in zdaj do lepih in hkrati koristnih izdelkov lahko pridejo povsod po Sloveniji. 

Na Lentu so, kot je povedala, obiskovalci popolnoma spraznili stojnico. »In ni večjega veselja, kot je ta, ko vidiš, da si s svojim izdelkom nekoga razveselil.« To veselje sem v njenih očeh videla tudi takrat, ko sem s svojo torbo odhajala domov, Ljuba pa mi je še zaupala, da bo ustvarjala in razveseljevala ljudi še dolgo. »Ker to te drži pokonci,« je še razložila čisto preprosto  življenjsko resnico.